Ljubljanski filmski festival, 32. po vrsti, je zaradi vladnih ukrepov tik pred zdajci doživel nekaj sprememb, a vendar ohranil tudi projekcije v živo. Kar mu je na koncu zmanjkalo, je bil obisk Panaha Panahija, režiserja filma Pohodi plin!, ki je dobil osrednjo nagrado vodomec za filme iz sekcije Perspektive. Polet v Ljubljano je bil odpovedan, zato je občinstvu na razglasitvi po videopovezavi povedal, kako zelo je njegova ekipa ponosna na nagrado.

Glavna nagrada za iranski film Pohodi plin!

»Poskusil bom pozabiti na smolo s poletom. Kljub vsemu pa meni in filmu ostaja čast te nagrade. Zelo sem hvaležen vsem in upam, da se snidemo na festivalu v prihodnjih letih. Na svidenje,« je Panah Panahi sporočil iz Teherana in tako v slogu pričakovanja naslednjih festivalov Liffe sklenil tokratnega. Nagrado je v njegovem imenu prevzel programski direktor festivala Simon Popek.

Po očetovih stopinjah

Prvenec 37-letnega iranskega režiserja, sina slovitega Džafarja Panahija, je žirija opisala kot film, ki onkraj vseh klišejev portretira družino ob slovesu od ljubljenega sina, preden vstopi v neznano prihodnost in postane le gola številka v migrantski statistiki. »Ena največjih človeških tragedij se pred nami odvije s prefinjenim smislom za humor.« V tem filmu ceste spremljamo mamo, očeta, zgovornega dečka in njegovega molčečega brata na potovanju z avtomobilom čez divjo, skalnato iransko pokrajino, ne da bi izvedeli, kam gredo. Zmagal je že na nedavnem londonskem filmskem festivalu, bil je med nominiranci na canskem.

Takole se je Panah Panahi oglasil iz Teherana. FOTO: Liffe

Prav na tem festivalu je njegov oče Džafar Panahi, ki mu je iranski režim pred dobrim desetletjem za dvajset let prepovedal snemati filme zaradi­ »propagande proti državi«, dobil nagrado za najboljši scenarij za film Trije obrazi, številne nagrade in izjemne kritike je tri leta pred tem dobil tudi za Taksi, v katerem se je prelevil v taksista in posnel stranke in pogovore z njimi in tako naredil enega najbolj avtentičnih posnetkov tamkajšnje družbe. Džafarja Panahija, ki se ne ozira na prepoved snemanja filmov, je njegov sin spremljal pri številnih delih in tudi oče je imel pri sinovem prvencu prste vmes, kot je pred časom povedal v pogovoru za Variety. Oče je bil prvi, ki je prebral scenarij, kakor hitro je začutil, da je končan, pomagal mu je tudi v postprodukciji.

Prvenec sina Džafarja Panahija je žirija opisala kot film, ki onkraj vseh klišejev portretira družino, preden vstopi v neznano prihodnost in postane le gola številka v migrantski statistiki. FOTO: Liffe

Čeprav je film posnet v odročnih predelih Irana, kamor se na prvi pogled zdi, da roka režima ne seže, je ves čas v zraku nelagodje zaradi občutka nadzorovanja, ki izvira tudi iz režiserjevega življenja. »Bolj ko razmišljam o tem, bolj se zavedam, da smo vedno živeli z občutkom, da nas nekdo nadzoruje, da nas nekdo posluša,« je dejal v omenjenem pogovoru in dodal, da sicer govori o svoji družini, a je prepričan, da je bilo tako tudi v družinah drugih iranskih umetnikov in intelektualcev.

Še drugi nagrajenci

Posebno omembo so na tokratnem Liffu namenili filmu Oblak v njeni sobi režiserke Zheng Lu Xinyuan. Za najboljši kratki film je obveljal Steakhouse Špele Čadež, posebno omembo pa si je prislužil še kratki film Tekma režiserja Romana Hodla. Nagrada občinstva zmaj je šla gruzijskemu filmu In potem sva zaplesala? Levana Akina, nagrada FIPRESCI pa italijanskemu filmu Telesce Laure Samani. Žirija Art kino mreže Slovenije je izbrala Pravega moškega režiserke Marie Schrade, mladinska žirija Kinotrip pa Dogodek režiserke Audrey Diwan.