Tabu: Rock'n'rollovska zgodba za jutri

V režiji Rudija Urana je nastal glasbeni dokumentarec Zgodba za jutri, ki daje vpogled v ozadja vzponov in padcev, ki so zaznamovali 20-letno kariero zasedbe Tabu. Razkriva različne zgodbe, tudi o tem, kako so nastale njihove največje uspešnice. Zasedba deluje v postavi Eva Beus, Tomaž Trop, Primož Štorman, Iztok Melanšek in Aleš Beriša. V skupini sta prej peli Nina Vodopivec in Tina Marinšek. O karieri in filmu­ so spregovorili člani Tabuja in režiser.
 

Vesel sem vsakega dokumentarnega filma o slovenskih glasbenikih.

Tomaž Trop: Glede na to, da se vsi zelo dobro poznamo, so ti dokumentarci še bolj zanimivi. Tako se lahko malo poistovetimo in primerjamo.

Rudi Uran: V zadnjih letih so nastali dokumentarci skoraj o vseh pomembnejših skupinah, kar nekaj sem jih posnel sam. Od Predina do Buldožerjev, Mi2, tako da jih ni ostalo več veliko. Lahko celo zatrdim, da imamo največ dokumentarcev na število glasbenih skupin.
 

Dokumentarci so tudi nekakšen povzetek glasbenega fenomena za zanamce, mar ne?

Iztok Melanšek: Dobro je, da se dogodki dokumentirajo, saj se stvari hitro spreminjajo. V dvajsetih letih, odkar smo na sceni, se je tudi koncept rock skupin temeljito spremenil. Mladina posluša predvsem posamezne pesmi, ne pozna več albumov. Posamezne pesmi ponavadi ustvari veliko ljudi in zato se mi zdi v redu, da v takšnih filmih prikažemo, kako smo delali glasbo. Kako se dela prava muzika! (Smeh.)
 

Čeprav ste na sceni že dve deset­letji, ste zdaj gotovo na vrhuncu delovanja.

Tomaž Trop: Kot vsako živo bitje, ki je staro dvajset let, smo tudi mi zdaj v najlepših letih.
 

Pri Tabuju se vedno pojavi večno vprašanje o zamenjavi pevk. Meni ste se potem vedno zdeli drugačno boljši.

Eva Beus: Drugačno boljši. To ste pa lepo povedali.

Tomaž Trop: Res smo postajali drugačni, saj smo vsaki pevki nekoliko prilagodili glasbo.

Iztok Melanšek: To se je zgodilo organsko. Vsaka pevka ima svoj karakter in barvo glasu. Tako so avtomatsko nastale takšne pesmi, kakšno je bilo vzdušje v skupini.

Rudi Uran: Prav o tem fenomenu govori film. Ko iščeš zgodbo pri katerikoli skupini, iščeš dramo, zaplet. Tabu je preživel različne drame. To so fantje, ki imajo sedem življenj, in toliko bo na koncu najbrž tudi pevk. (Smeh.)
 

Za pesmi ste ves čas snemali posebne videe.

Iztok Melanšek: Povezava med vizualnim in glasbo se nam je vedno zdela pomembna. Zato smo od začetka posvetili veliko pozornosti videom. Hoteli smo narediti nekaj nadpovprečnega in velikokrat nam je uspelo.

Tomaž Trop: Navsezadnje smo generacija MTV.

Iztok Melanšek: Ko smo ustanovili skupino, so videospoti na MTV nekoliko zamrli, in rekli smo si, da ne bomo delali spotov le za youtube, a je ta postal tako popularen, da danes video material nastaja predvsem za to platformo.
 

Koliko se še da razgaliti v dokumentarcu, po vseh teh intervjujih, koncertih, albumih in pesmih?

Rudi Uran: To ni prvi dokumentarec o Tabuju, posnet je tudi 45-minutni film o prvi fazi z Nino, ki je zelo dinamičen. Je kot nekakšen film ceste … Tega nisem niti mogel niti hotel ponoviti. Zato sem se odločil za meni najbližjo obliko dokumentarca – ljudi sem postavil pred kamero ter jih vprašal, kaj menijo o tej skupini, ter vanj ­vpletel še arhivske posnetke nastopov. Dokumentarec sem razdelil na štiri poglavja, ki so posvečena skupini in različnim pevkam.
 

Je dokumentarec nastajal z lahkoto ali ste morali drezati v glavne igralce?

Rudi Uran: Tako kot pri filmih, ki sem jih delal z drugimi skupinami, so trenutki, ko vse steče brez težav, in trenutki, ko ne. Sicer pa je film res nekakšen kolaž, sestavljen iz materiala, ki so ga zbirali dvajset let, ter novih posnetkov. Veliko časa sem preživel z njimi in snemal nastope, na koncu je bilo posnetkov za več kot sto ur.
 

Lani, ko smo se pogovarjali, ste mi omenili, da nastaja nov album. Kako kaže?

Eva Beus: Ne mudi se nam, glasba je organska stvar. Ne glede na temeljite spremembe v glasbeni industriji v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih morajo pesmi še vedno zoreti, in dobro je, če imamo glasbeniki čas, da lahko gremo skozi ta proces. Gotovo imajo take pesmi več duše, so bolj dodelane in prepričljive.