Strah pred osramotitvijo staršev

V Karlovih Varih nagrajen film Lara nemškega režiserja Jana-Oleja Gersterja prihaja na festival z velikimi pričakovanji, saj se je pod scenarij podpisal Ljubljančan Blaž Kutin.

Življenje naslovne junakinje Lare (Corinna Harfouch) je za njen 60. rojstni dan potisnjeno do roba. Je osamljena, zagrenjena, razmišlja o samomoru. Istega dne ima njen sin Viktor (Tom Schilling), ki je nadarjeni pianist, prvi razprodani koncert, na katerem bo predstavil svojo kompozicijo. To je prelomnica v njegovi glasbeni karieri, vendar ne vemo, ali je mama na koncert sploh povabljena, sprva le slutimo, da je nekaj narobe.



Celotna zgodba se odvije v enem dnevu, v tem času nam režiser mojstrsko razkriva ozadje zapletenega odnosa med sinom in materjo. Viktor ne odgovarja na njene klice in pokaže se, da je Larin značaj skrajno problematičen. V nekdanji službi je bila malone osovražena in se je še vedno bojijo, sina je bolestno priganjala k vadbi klavirja, za vsako ceno je hotela, da bi mu uspelo, tudi za ceno njunega odnosa. Vmes ji razpade družina, odtuji se od mame. Pokaže se, da je bila tudi sama nekoč obetavna pianistka, vendar ni verjela v svoje sposobnosti, tako da je svojo nerealiziranost tešila s sinovimi uspehi.


 

Vzorec, ki gre iz generacije v generacijo

Gersterju je z umirjenim tempom pripovedi, domiselnim razgrinjanjem plasti medčloveških odnosov in značaja protagonistke uspelo ustvariti prepričljiv filmski izdelek. Čeprav je Lara odbijajoč lik, je v ozadju njenih dejanj vendarle čutiti človeško toplino. Film razkrije, da ima tudi sama problematičen odnos z mamo, gre za vzorec, ki se prenaša iz generacije v generacijo. Pretresljivo je razkritje njenega ostarelega učitelja klavirja, ki ji mimogrede pove, da je bila zelo talentirana, čeprav ji je vztrajno prigovarjal, da se mu smilijo njeni starši, ker jih bo gotovo osramotila z nastopom. S podobnim strahom se sooča tudi njen sin Viktor. Le nekaj ur pred nastopom se končno sreča z Laro in jo vpraša, kaj meni o njegovi kompoziciji. Sprva jo mama pohvali, nato pa ne more iz svoje kože in pristavi, da ji ni všeč preveč očitna muzikaličnost osnovne teme. To sina iztiri in postavi koncert pod vprašaj. Prav pred tem sta ga poskusila obvarovati oče in babica. A je Laro težko ustaviti, če si nekaj vbije v glavo.

​Lik Lare nekoliko spominja na Eriko Kohut (Isabelle Huppert) v filmski uspešnici Učiteljica klavirja. Obe imata uho za glasbo, rdečkaste lase in se oblačita konservativno. Prav tako sta socialno nespretni, delujeta hladno in odtujeno. Vendar Lara ni brezčutna, zaveda se, da je treba veliko odrekanja, vztrajnosti in discipline, če hočemo v življenju nekaj doseči. Uspeh ima svojo ceno in Lara jo je pripravljena plačati, videti je, da drugače sploh ne zna. Zgodba o ambiciozni materi, ki poskuša skozi otroka zaceliti lastne življenjske neuspehe, je seveda univerzalna in ni omejena zgolj na glasbo, s podobnimi pritiski se malčki srečujejo tudi na drugih področjih, kot sta šport in znanost.

Po prvotni verziji Kutinovega scenarija se je zgodba odvijala v Ljubljani, v nosilni vlogi Lare pa si je predstavljal Silvo Čušin iz SNG Drama Ljubljana. Podobno kot pri Učiteljici klavirja je tudi Lara film, ki črpa iz fenomenalne igre glavne junakinje. Corinna Harfouch je tako prepričljiva, da niti za trenutek ne pomislimo, da igra. Njena samovoljnost in nepredvidljivost napenjata dramaturški lok pripovedi, pri tem ji pomagajo tudi premišljeno izbrani podporni liki, predvsem kultni igralec Volkmar Kleinert kot profesor Reinhoffer, Rainer Bock kot Larin bivši mož Paul Jenkins in sosed Mr. Czerny, ki ga igra André Jung.