Smrt superjunaka

Po letu 1950 so Hollywood obsedli filmi katastrofe. Zemljo so napadale velikanske mravlje (Oni), velikanske ženske (Napad 50 čevljev visokih žensk), Nezemljani v podobi ljudi (Invazija tatov teles) in tudi navadni marsovci (Vojna svetov). Ti filmi so danes smešni. Učinki so neprepričljivi in scenariji klišejski. Ampak – gledalce, ki so živeli v petdesetih, so uspešno strašili. Filmski teoretiki razlagajo njihovo priljubljenost s strahom pred Sovjetsko zvezo in komunizmom. Resnični politični strah se je izražal v kinu; paranoja pred rdečim imperijem se je prevedla v grozo pred rdečim planetom. Sovjetska zveza je v filmu postala Mars – ali gigantska mravlja ali pobesnela, 50 čevljev visoka ženska.

Naredimo miselni eksperiment. Vprašajmo se, kaj bodo čez deset, petdeset, sto let rekli filmski zgodovinarji o nas. Kaj si bodo mislili o filmih, ki jih snema Hollywood danes in ki jih množično gledamo mi, sodobni gledalci? Zdi se mi, da bodo opazili predvsem eno stvar. Opazili bodo neznanski porast filmov s superjunaki. Samo Marvel Studios, hiša, specializirana za filme s stripovskimi liki, je od leta 2008 posnela dvajset hitov. V seriji Možje X, ki traja od leta 2000, se je zvrstilo enajst celovečercev. Filmov o superherojih je toliko, da jih lahko delimo na podžanre. Deadpool je blizu črni komediji; Logan je resna drama s političnim sporočilom; Možje X: Prvi razred spominja na srednješolsko limonado; Nolanovi Batmani so avtorski filmi. Enako raznovrstne so igralske ekipe. Človeka pajka so od leta 2002 igrali že trije različni igralci; Jokerja prav tako. V junaških filmih nastopajo priznani umetniki, kot sta Tilda Swinton in Ian McKellen, ter zvezdniki, kot sta Robert Downey Jr. in Scarlett Johansson.

Vrh tega je zadnji del Maščevalcev, ki je te dni še na sporedu v kinodvoranah, drugi najbolj gledan film vseh časov.
 

​Ko umrejo superjunaki

Torej, kako si bodo filmski teoretiki leta 2100 razlagali ta strašanski uspeh stripovskih junakov? Morda si bodo pomagali s politiko. Verjetno bo kakšen inteligenten profesor filmske teorije trdil, da so gledalci leta 2019 uživali v superherojskih filmih zato, ker so tudi v politiki iskali heroje. Trump ali Bernie Sanders imata v domišljiji volivcev junaške poteze in bojujeta se proti silam zla. Enaka pričakovanja imajo gledalci do filmskih likov; torej, bo sklenil profesor, se v junaških filmih izražajo naše politične skrbi. Ne vem, ali bo ta razlaga pravilna. Mislim pa, da vem, zakaj so herojski filmi priljubljeni prav v tem trenutku. Če povem svojo tezo naravnost: vrhunec priljubljenosti so ti filmi dosegli zato, ker so znova – in na radikalen način – uvedli možnost filmske smrti. Zadnja dva filma Maščevalcev sta bila uspešna zato, ker sta storila nezamisljivo: ubila sta superjunaka.



Filmske smrti so pogoste – še posebno v akcijskih filmih. Toda smrt superjunaka ima večjo težo. Stripovski junaki, kot sta Hulk in Črna vdova, so tako imenovani franšizni liki. To pomeni, da ne nastopajo v le enem filmu. Lik Človeka pajka oziroma Spidermana se je od leta 2002 pojavil v petih samostojnih filmih – v njih je bil glavni junak – ter v kopici drugih zgodb, v katerih je v boju proti zlu igral podporno vlogo. Franšizni liki so precej podobni bogovom iz antičnih panteonov (in nekateri od Marvelovih likov so res narejeni po klasičnih božanstvih). Hera ali Hefajst sta bila v stalnem naboru likov, iz katerih so Grki sestavljali zgodbe. Podobno sta tudi Človek pajek ali Črna vdova vedno na razpolago scenaristu. Sta kot igrači. Scenarist ju vzame iz škatle, ju zaplete v prepir, pretep in pomiritev, nato pa ju bolj ali manj nedotaknjena položi nazaj v škatlo. Že to nam pokaže, da možnost smrti prekine logiko franšize. Človek pajek ni namenjen temu, da umre. Mišljeno je, da je večen – podobno kot sta večna grški Hefajst ali nordijski Loki. Tako so delovali tudi izvorni Marvelovi stripi. Ne glede na nevarnost, ki je pretila junaku, je bralec zanesljivo vedel, da bo naslednji mesec bral novo epizodo. Franšizni strip in film prikazujeta krožni univerzum, v katerem se vedno znova zgodi ista stvar, isti spopad med dobrim in zlom, isti temeljni konflikt in ista končna razrešitev: zmaga dobrega.

Privilegij sočutja z zlom

To večno vračanje enakega dobro ponazarjajo filmi iz franšize Možje X. Če se ne motim, sem pogledal vse filme v tej seriji. Ampak nisem prepričan: filmi so se mi v spominu pomešali v konglomerat, v večni boj med Profesorjem X in Magnetom, v en sam spopad sredi New Yorka, v dvajset ur trajajočo izmenjavo udarcev in duhovitih replik. Kot celota so filmi brez pripovednega loka: so utripanje enega konflikta.



Da ne bo pomote: to ni slabost franšiznih filmov. Del gledalčevega užitka je v tem, da junak reče to, kar pričakujemo, da bo rekel, da uporabi orožje, ki ga vedno uporabi, in zaustavi nasprotnika, ki ga vedno zaustavi. Zaradi te krožne, ponavljajoče se strukture lahko dopustimo, da za trenutek dobi prednost tudi najhujše zlo, kot je Joker iz Batmanovega univerzuma. Ker vemo, da bo na koncu zmagalo dobro, v prizorih zla in uničenja lahko uživamo. V resničnosti, ki je odprta in negotova, ne bi nikoli prisluhnili Jokerjevim razlogom za teroriziranje New Yorka; toda ker vemo, da bo propadel, si lahko privoščimo privilegij sočutja z zlom. To je čar cikličnih svetov in vedno istih pripovedi – in za ta čar nismo odrasli nič manj dovzetni kakor otroci. Še več, filmi s superjunaki imajo vsaj pri ameriških gledalcih tudi to prednost, da na zanimiv način povežejo njihovo otroštvo in odraslost. Štiridesetletnik, ki gleda Človeka pajka skupaj s svojimi otroci, je bral stripe o tem junaku v svojem otroštvu: krog cikličnega univerzuma je sklenjen.

Naveličanost in breztežnost

V ta krožni, ponavljajoči se svet pa so scenaristi zadnjih herojskih filmov – zlasti Maščevalcev – vnesli neki radikalno tuj element: možnost smrti lika. Smrt razkleni krog cikličnega sveta. Vanj spusti naključje in izgubo. Zato je smrt franšiznega lika tako nezaslišana. Smrt je edini resnični dogodek v cikličnem svetu. Je šok; in zato je za gledalca neznansko zanimiva. Pri zadnjih Maščevalcih je bilo edino odprto vprašanje pripovedi to, kdo od glavnih (franšiznih) likov bo umrl. Ne štejejo rešitev vesolja, romantični zapleti ali bitka za oblast. Edini relevanten dogodek pripovedi je smrt. Zato bi vam lahko film pokvaril samo tako, da bi navedel listo odpisanih junakov.



Ta fiksacija na smrt danes ni omejena na superherojske filme. Je ključni element serij, kot je Igra prestolov. Prevladuje tudi v novih epizodah vesoljske odiseje Vojna zvezd. V Sili se prebuja, posneti leta 2015, umre ključni lik univerzuma, Han Solo. V naslednjem delu iz leta 2018 sta, kot se zdi, umrla tudi Leia in Luke Skywalker, nosilni personi v seriji. Pri Vojni zvezd pa je postalo očitno, da je smrt glavnih likov postala samo zasilno pripovedno sredstvo. Novi filmi so namreč brez tiste moči, ki ji v angleščini pravijo »worldbuilding« in ki jo lahko prevedemo z lepo slovensko besedo »svetotvornost«. Ustvarili niso niti enega lika, bitja, lokacije, vozila ali orožja, ki bi se lahko meril z elementi iz izvirne trilogije. So brez zmožnosti ustvarjanja fiktivnega sveta. Zato je edini relevanten dogodek v seriji uničenje že izdelanega lika. Filmska pripoved Vojne zvezd je postala sterilna, ne more več proizvajati novega sveta, zato gledalca lahko pritegne le še z uničenjem oseb iz izvirnih filmov.

Smrt franšiznih likov pa pomaga rešiti še eno težavo. Ta problem je derealizacija, izguba občutka za otipljivo, telesno stvarnost, ki so jo prinesli računalniško ustvarjeni prizori (angleška kratica CGI). Računalniška grafika je bistveni del superjunaških filmov. To je še posebno očitno pri akcijskih sekvencah. Kaskaderje so nadomestili digitalni modeli teles, ki lebdijo v zraku, ki v zamahu preletijo sosesko, dvignejo avtomobil, z njim prestrežejo laserski izstrelek, poženejo avtomobil v četo robotov in navržejo duhovito pripombo. Kader prav tako ni statičen; gledalčev zorni kot kroži okoli junaka, se približa izstrelku in skoči do drugega konca mesta – kjer se odvija nova digitalno ustvarjena fronta. Takšni prizori so zabavni – vendar ne več kot to. Gledalcu pustijo občutek naveličanosti in breztežnosti. Brez teže je vse: telesa superjunakov, njihovi digitalno ustvarjeni nasprotniki, celo sam pogled, ki je bil v klasični kinematografiji zasidrano v fizični, pogosto statični kameri. Ti prizori hočejo prikazati soočenje dveh sil; toda ravno to jim ne uspe. V njih ne začutimo resničnega udarca, fizičnega občutka spoprijema, direktne, težke telesnosti, ki je bila značilna za akcijske filme iz devetdesetih. Akcijski prizori iz Mož X ali Spider-mana so bolj kot pretepu podobni eteričnemu baletu.

Smrt in občutek za stvarnost

Pomen smrti je v tem kontekstu jasen. Filmska smrt je poskus vrnitve teže. V računalniško ustvarjeni svet lebdečih teles, planetov in ladij se občutek za stvarnost vrne s smrtjo. Zato je pomenljivo, da franšizni liki navadno umirajo na »človeški«, direktno telesen način. Hana Sola ne razstreli hiperfuzijska bomba, ne razkosa ga ultrakvantno polje, ne posesa ga supersintetična črna luknja: umre zaradi vboda. Z njegovo smrtjo lahko sočustvujemo neposredno, telesno; enake smrti so umirali liki iz Shakespeara in gotskih detektivk. Povedano na kratko, njegova smrt ima težo zato, ker ni specialni učinek. Harrison Ford jo mora odigrati; ne morejo je ustvariti mojstri za grafiko.



Hollywood so obsedli superjunaški in franšizni filmi; večina jih je narejenih po popularnih stripih. Filmski zgodovinar iz leta 2100 bo morda ocenil, da je z različnimi Batmani in Hulki Hollywood postal dokončno infantilen, saj ga je preplavila kultura, namenjena otrokom; toda spregledal bo, da je sredi te otročje kulture zavladala precej odrasla skrb: smrt. Smrt franšiznega lika je dogodek, ki prekine ciklični svet. A fiksacija na smrt je lahko tudi izraz pripovedne sterilnosti. Je znak tega, da pripovedi ne morejo več ustvarjati novih spominov; da jih lahko poganja le še uničevanje tega, kar nam je ostalo v spominu od preteklih zgodb: od stripov iz otroštva, od filmov iz osemdesetih.