Šest filmskih dni na Obali

Profesionalci in ljubitelji filma se vsako jesen zberejo v Portorožu, da bi si ogledali najnovejše domače filmske stvaritve. Letos bo v Avditoriju in kinu Monfort na ogled 106 filmov različnih kategorij, žanrov in dolžin. Nekaj več kot polovica se jih bo potegovala za glavne nagrade vesna.

Projektorji bodo zabrneli že prej, a Festival slovenskega filma (FSF) se bo uradno začel z uvodno ceremonijo, na kateri bodo najprej podelili nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo nagrajencu, ki ga vsako leto izbere strokovna komisija, ki jo Slovenski filmski center oblikuje po priporočilih širše strokovne javnosti (in ne člani DSFU, kot smo napačno zapisali v enem od prejšnjih člankov). Letos je to neodvisni filmski avtor in komponist zvoka Andrej Zdravič. Podelitev nagrade bo pospremljena s projekcijo njegovega kratkega filma Popotovanje peska, sicer pa bo njegov opus na ogled v posebni sekciji Posvečeno vse dni festivala.

Prvi iz tekmovalnega programa se bo predstavil Metod Pevec z novo socialno dramo Jaz sem Frenk, v kateri se družinske vezi, obtežene s preteklostjo, prepletajo in razpletajo med glavnimi junaki Frenkom (Janez Škof), Branetom (Valter Dragan) in Ines (Katarina Čas). Frenk govori v imenu vseh Frenkov, večnih idealistov, ki so za svoja načela pripravljeni tudi umreti. Krivice, storjene drugim, jih tako prizadenejo, kot bi jih občutili na lastni koži. Borijo se do konca – v imenu pravičnosti, svobode in ljubezni.



Kot v uvodniku kataloga ugotavlja direktorica festivala Jelka Stergel, sta socialna drama in subjektivna naracija stalnica slovenske produkcije. »V svojih najboljših trenutkih je ta sposobna priklicati duhove naše kulturne preteklosti, ki odsevajo v našem tukaj in zdaj do meja nostalgičnosti nad izgubljenimi junaki preteklega časa.« A že prvi pregled vsebin tekmovalnih filmov razkriva, da se je v domači kinematografiji zadnje leto zgodil tematski zasuk od socialne drame k politično angažirani drami in celo političnemu trilerju. Tako realnost opisujeta vsaj še filma Vsi proti vsem Andreja Košaka in Korporacija Mateja Nahtigala.


 

Koprodukcije in dokumentarci

Kot članica komisije, ki je poleg filmske kritičarke Neve Mužič in filmskega teoretika Naceta Zavrla izbirala letošnje filme, je Jelka Stergel v tekmovalni program uvrstila 57 filmov. Najprej pade v oči število manjšinskih koprodukcij – teh je deset in se bodo torej potegovale za nagrade ob boku z enajstimi celovečernimi filmi.

Sem so všteti tudi dokumentarci, kar ni nenavadno, saj se je na Festivalu slovenskega filma že večkrat (v zadnjem desetletju kar trikrat, če smo natančni) pokazalo, da je dokumentarni film dobil nagrado za najboljši film festivala. Zmagali so Družina (2017), Houston, imamo problem! (2016) in Boj za (2014). Jelka Stergel je povedala, da so letos v ta program umestili predvsem dokumentarce z izrazitim avtorskim pristopom.

Če bi FSF merili z enakimi vatli, kot merimo festivale v tujini, bi morala biti lokalna #metoo sekcija že na nogah. V igri za nagrade sta namreč samo dve režiserki. Ema Kugler z igranim eksperimentalnim celovečernim filmom Človek s senco in Sabrina Moreno z dokumentarcem Vprašanje identitete.


 

Izbrani pregled

Osrednja manifestacija domačega filma je vsakoletna dolžnost SFC, ki je zakonsko predpisana. FSF je ustanovljen zato, da prikaže preteklo (največ dveletno) produkcijo slovenskih filmskih ustvarjalcev, kar določa zakon o SFC. Ponujala naj bi »pogled, razgled, pregled, vpogled v aktualno slovensko filmsko ustvarjanje«, kot se je izrazila Jelka Stergel v uvodniku. Na festival se je letos prijavilo 157 filmskih del, a, kot rečeno, se jih je v program uvrstilo le 106. Po pravilniku FSF morajo biti na festivalu – v uradnem tekmovalnem programu – predstavljeni vsi filmi, ki jih Slovenski filmski center na leto denarno podpre. Približno desetletje ta številka znaša od 5 do 7 celovečernih igranih filmov na leto in se bistveno ne spreminja, saj tudi proračun filmskega centra še deset let vegetira na približno štirih milijonih evrih. Najvišjega proračuna v zadnjih desetih letih bo po odločbi ministrstva za kulturo SFC deležen letos. Znašal naj bi 5,4 milijona evrov.

Filmov, ki jih SFC ni podprl, komisija formalno ni dolžna umestiti v tekmovalni program. Lahko pa jih umesti v preglednega. Festival je torej nujno pregled z javnim denarjem podprte domače slovenske kinematografije, ni pa pregled celotne domače produkcije, ki nastaja tudi mimo SFC. Letos se je tako primerilo, da je iz tekmovalnega programa izpadla grozljivka Prekletstvo Valburge Tomaža Gorkiča (leta 2015 je na FSF zmagal z Idilo). Komisija je umestila Valburgo v pregledni program, kot je Jelka Stergel povedala na novinarski konferenci pred festivalom, s čimer se producentska hiša Strup produkcija ni strinjala in je umaknila film s festivala. Jutri bo tako Prekletstvo Valburge premierno prikazano zunaj FSF, v Kinu Šiška.

Med enajstimi izbranimi celovečerci, ki jih bodo do nedelje predvajali v Portorožu, tudi ni mladinske komedije Košarkar naj bo 2 v režiji Borisa Bezića. Čeprav je komisija hotela predvajati Košarkarja na festivalu, se je producent filma Frenk Celarc, kot smo izvedeli na novinarski konferenci, odločil za drugačno strategijo. Najprej bo našel pot do občinstva v kinematografih po Sloveniji. A za razliko od Gorkiča bo počakal s premiero do konca festivala in bo film poslal v kina konec septembra. Prihodnje leto se bo še lahko predstavil na FSF, saj pravilnik festivala dopušča možnost, da se v tekmovalni program uvrstijo tudi filmi s starejšo letnico (do dve leti). Prvi del ekranizacije priljubljenega romana Primoža Suhodolčana v režiji Borisa Petkoviča je pred dvema letoma bistveno pomladil portoroško festivalsko občinstvo. Letos bo mladinski film na festivalu zastopan samo z manjšinsko koprodukcijo Moj dedi je padel z Marsa režiserjev Dražena Žarkovića in Marine Andree Škop, ki je tudi že na ogled v Kinodvoru.

Nagrade bodo podelili v nedeljo. Sklepno slovesnost bo RTV Slovenija prenašala v živo.