Raje bi delali filme in ustvarjali

Prejšnji četrtek sta si kot predsednica in predsednik društva režiserjev predala štafeto Urša Menart in Matevž Luzar, ki prevzema vodenje v kriznih časih. Čeprav je filmarje ta teden pričakala dobra novica, da je vlada sprostila sredstva, ki jih je filmarjem dolgovala od maja, je škoda povzročena, sta opozorila sogovornika, s katerima smo se pogovarjali o nujnih sistemskih spremembah filmskega področja ter preteklih uspehih in prihodnjih izzivih društva, ki letos obhaja petnajst let.
 

DSR obstaja že petnajst let, a se zdi, da je zadnja leta šele zares zaživelo. Kaj je premaknilo kolesje?

Matevž Luzar: Nedvomno je bil prelomna točka protest leta 2013 v Vibi. Filmarji smo takrat sedli za isto mizo. Ni nas družilo le nasprotovanje imenovanju Igorja Prodnika za direktorja filmskega studia Viba, ampak tudi skupni interes – filmski program, ki smo ga tedaj skupaj sestavili. To je bil povod, da so društva zaživela. Kar se tiče društva režiserjev, se je v zadnjem času zelo odprlo, veliko je novih članov in društvo je postalo prostor za uresničevanje idej.

Urša Menart: Že od začetka nam je bilo jasno, da se moramo režiserji aktivno odzivati na dogajanje v filmski politiki. Ko so nastajala tudi druga stanovska društva – snemalcev, filmskih in AV-producentov, avdiovizualnih igralcev, postprodukcijskih ustvarjalcev in sekcija scenaristov –, je bil naš cilj vse segmente produktivne kinematografije združiti v Zvezo društev slovenskih filmskih ustvarjalcev scenaristov. Kmalu se nam bo pridružilo še društvo kostumografov, scenografov in oblikovalcev maske. Spoznali smo, da smo skupaj bolj organizirani, lažje komuniciramo, poenoteno delujemo in izvajamo svoje dejavnosti.
 

Potem je tu še Filmska iniciativa, ki se ad hoc formira tu in tam …

Urša Menart: Filmska iniciativa ni organizirana, hierarhična enota, je nekaj, kar se spontano zgodi ob največjih krizah. Prvič leta 2013 na protestu proti Vibi in zdaj, pred Festivalom slovenskega filma, drugič. Ko se pojavi Filmska iniciativa, veš, da gre zares (smeh).


 

Redno se dobivate na društvenih večerih, kjer so režiserji v dialogu. Kakšna mnenja se krešejo?

Urša Menart: Tradicionalne večere režiserji v dialogu prirejamo že deset let, praviloma v prostorih Kinoteke. To so pogovori režiserjev z režiserji o njihovem ustvarjanju. Pozneje so se razširili v pogovore režiserjev z ustvarjalci zvoka, igralci, montažerji … cilj je filmsko ustvarjanje predstaviti vsem, ki jih to poglobljeno zanima. V zadnjem času organiziramo dogodke za mlade ustvarjalce, ki se želijo podati na profesionalno pot. Po sili razmer smo letos prestavili dogodke na splet. Nastali so Filmski večeri od blizu na daljavo, ki jih je mogoče spremljati tudi na MMC RTV Slovenija. Gledalci si lahko ogledajo film, ki ga v živo komentira režiser (kot včasih na devedejih), oni pa lahko zastavljajo vprašanja. Po prenosu v živo je dogodek na ogled še en mesec.
 

Dejavni ste na vseh platformah, facebooku, instagramu, twitterju, najbolj svež pa je vaš podkast Filmarija, kjer obsežno govorite o različnih temah. Kaj omogoča ta format?

Urša Menart: O podkastu smo razmišljali že najmanj dve leti. Med epidemijo se je pokazala priložnost, da se ga končno lotimo, in SFC nas je pri ideji podprl. V zadnjem času smo se veliko pojavljali v medijih, ampak je bilo v skopo odmerjenem času informativnih oddaj težko predstaviti kompleksnost naših težav. Zato pa podkast ponuja platformo za poglobljeno debato, ki širše ozavesti ljudi ter osvetli pestro in kompleksno dogajanje na filmski sceni.

Matevž Luzar: Format ni klasičen in je prilagodljiv, sogovorniki so vsak torek drugi, zato je vedno drugačna tudi dinamika. Za začetek smo odprli debato o problematiki slovenskega filma, a nikakor ni govora samo o filmski politiki. Že drugi podkast je bil posvečen selitvi AGRFT v nove prostore. Tretji pa ženskam v filmu. Zadnji letos bo Miha Hočevar, ki se bo pogovarjal z igralci iz filma Gremo mi po svoje, ki so seveda zdaj že odrasli, a so ostali povezani s filmom.


 

Prava zgodba o uspehu med projekti DSR je gotovo Scenarnica. Scenarij, ki ga je na vaši delavnici razvijala Saša Eržen, je pred kratkim v Luksemburgu prejel pol milijona evrov. Slava učencev je slava učiteljev, bi lahko rekli …

Matevž Luzar: Dolgo smo poslušali, da imamo slabe scenarije, da to področje ni razvito in je zapostav­ljeno. Potem smo končno dobili katedro za scenaristiko na AGRFT, ni pa bilo delavnice, ki bi avtorjem pomagala razviti idejo do prvega osnutka scenarija, ki je na primer nujen tudi zato, da se lahko prijaviš na druge mednarodne delavnice. Zasnovali smo program Scenarnice – brezplačne delavnice, ki je ena od redkih v Evropi, na katero se lahko prijavijo tako začetniki kot uveljavljeni scenaristi ali režiserji. Letos smo izpeljali že peto edicijo in prejšnji teden smo dobili podmladek prve generacije – film Inventura v režiji Darka Sinka. V postprodukciji sta tudi prvenec Dominika Menceja Jezdeca in Eva Ize Strehar, ki jo je režirala Tijana Zinajić. Posebna zgodba je scenarij Saše Eržen Kapa, ki potrjuje absurdno situacijo – medtem ko nas doma blokirajo, tujina podpira naše projekte.

Urša Menart: Naj k naštetim dodam še en projekt z veliko potenciala. Katarina Rešek, ki na Scenarinici razvija celovečerni film, je kot uvod v svojo zgodbo posnela kratki film in se z njim pravkar uvrstila na festival v Clermont-Ferrandu. Predvsem smo ponosni na to, da so to zelo različni filmi – od drame o odraščanju, absurdne dramedije, komedije do prvega domačega mladinskega božičnega filma –, o čemer se bodo lahko v nekaj letih prepričali tudi gledalci.
 

Urša, kaj štejete za največji uspeh svojega mandata?

Urša Menart: Zagotovo uspeh, ki ga doživlja podprogram Scenarnica ABC – serija predavanj o scenaristiki, ki jim lahko prisluhne vsak. Obisk je presegel pričakovanja. Skupinska soba v prostorih društva je bila vedno polna. Zdaj, ko smo se premaknili na splet, je slušateljev še več. Največ zanimanja je med mlado generacijo. Zanimivo, koliko ljudi se poigrava z idejo napisati scenarij, pa ne ve, kako začeti. Scenarnica in omenjena predavanja ABC jim nudijo ta prvi korak.

Matevž Luzar: Naj dodam, da bo širjenje področja delavnic še naprej naša prioriteta. Razmišljamo o delavnici za dokumentarni film, kratki film ... Izobraževanje je eno od poslanstev društva, ki je prostor srečevanja, druženja, spoznavanja in sodelovanja.


 

Matevž, mandat predsednika ­društva prevzemate v krizi. ­Kakšni so izzivi novega obdobja?

Matevž Luzar: Obdobje, ki prihaja, je za nas, AV-avtorje, zelo pomembno zaradi implementacije evropskih direktiv na tem področju, tako direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah (AVMS) kot direktive o avtorskih pravicah. Društvo in zveza DSFU bosta aktivno in pozorno spremljala, kako bodo te direktive zapisane v naših zakonih. Po tridesetih letih je tudi skrajni čas, da filmsko področje sistematično uredimo, vzpostavimo trdno financiranje, da se ne bodo dogajale blokade, ki smo jim priča. Urediti moramo tudi financiranje lastnega društva, ki ni deležno državne podpore kot druga stanovska društva, ki delujejo v javnem interesu. Večina naših projektov je podprta z denarjem z razpisov za filmsko stroko in v partnerstvu s SFC, tudi Scenarnica, sicer pa vse dejavnosti, s katerimi postavljamo temelje in delujemo v javno dobro, člani izvajamo pro bono.
 

Tako rekoč pro bono ste se po sili razmer vsi filmarji morali tudi politično angažirati …

Matevž Luzar: V to smo bili prisiljeni. Raje bi delali filme in ustvarjali, a če hočemo spet snemati filme, smo se morali politično izobraziti in angažirati. Ne moremo čakati, da bo za nas poskrbel nekdo tretji, ker se to v tridesetih letih ni zgodilo. Zato smo sami postali proaktivni in vrnitve nazaj ni. Kot društvo, stroka smo ključni sogovorniki pri sprejemanju zakonov, ki zadevajo naše področje. Povezani smo z mednarodnimi institucijami in poznamo tudi dobre prakse iz tujine. V Evropi se zavedajo, da je AV-industrija ena od pomembnejših panog, ne le kulturnih, ampak tudi gospodarskih.


 

Nam tujina lahko pomaga? Kateri zgledi vlečejo?

Matevž Luzar: DSR je član Združenja evropskih filmskih in televizijskih režiserjev (Fera), katerega predsednik je Klemen Dvornik, kar je za nas posebna čast. Kot scenaristi smo tudi člani zveze evropskih scenaristov. Prek teh povezav dobimo informacije iz prve roke, si izmenjujemo mnenja in izkušnje, se izobražujemo. Prek članstva v mednarodnih društvih aktivno sodelujemo pri urejanju evropske zakonodaje in naslavljamo naše predstavnike v evropskem parlamentu. Tako smo dosegli, da so izvedeli za blokado slovenskega filma ter se odzvali s pozivom premieru. Takega odziva ne bi bilo, če ne bi bilo društvo aktivno tudi na mednarodnem parketu.

Urša Menart: Izkušnje kolegov iz tujine so za nas dobre lekcije. Pri njih vidimo, kateri načini ureditve delujejo, kje so pasti pri urejanju avtorskih pravic, kako pomembno je, da so filmske institucije samostojne, oprte na stroko in neodvisne od politike. To jim omogoča stabilno funkcioniranje, financiranje in razvoj. Po njih se zgledujemo, saj so v nekaterih primerih več let, celo desetletij pred nami, kot na primer Francozi, s katerimi se po filmski tradiciji in kulturni politiki ne moremo primerjati. Zato pa so nam že po velikosti države bližje Danci, ki so vzor za proaktivno spodbujanje filmske dejavnosti. Država se je načrtno odločila, da bo AV-industrija eden od njenih paradnih konjev. Film so načrtno in organizirano podprli, imeli so politično voljo in veliko zaupanje v stroko. V zadnjih dvajsetih letih so naredili ogromen preboj.
 

Izrekli ste magično besedo – politična volja. Pri nas je, vsaj za film, očitno ni.

Matevž Luzar: To, da se čez noč pojavi muzej, ki bo financiran v višini enajst milijonov evrov, je dokaz za to. V zadnjih tridesetih letih v Sloveniji očitno res ni bilo politične volje za slovenski film. Prejšnji teden je sicer odbor za kulturo po dveh letih ponovno potrdil zvišanje proračuna za film na obljubljenih enajst milijonov. Veliko rešitev slovenskega filma se skriva ravno v tem dodatnem financiranju. Trenutno so ta sredstva edini izhod iz brezna in edini način, da se slovenski film postavi na noge in revitalizira. Da bomo nekoč lahko govorili o mednarodnih uspehih na festivalih, rekordni gledanosti … Naj povem takole: pred petimi leti se je zdela misel, da bi Slovenec zmagal na Tour de France, znanstvena fantastika. Letos sta se kar dva naša tam borila za zmago. To pa zato, ker se je področje kolesarstva uredilo in smo s pametnim vlaganjem v panogo dosegli uspehe. Doslej so bili filmski uspehi osamelci, za katerimi se dolgo ni zgodilo nič podobnega, ker za njimi ni bilo sistemsko urejenega področja.


 

Argumenti, pozivi, prošnje, članki, pritiski, akcije, dopisi, diplomacija, lobiranje … do zdaj nič ni zaleglo. Tik pred koncem leta pa bodo, kot kaže, sprostili sredstva.

Matevž Luzar: Filmarji pozdrav­ljamo deblokado financiranja slovenskega filma, toda absurdno je, da se takšno sprostitev ureja s paketom PKP7. To je ad hoc rešitev v zadnjem trenutku in ne sistemsko urejanje področja filma. Velika dilema v tem trenutku je, ali bo PKP7 pravočasno sprejet in ali bo sploh mogoče počrpati sredstva iz proračuna za letošnje leto. Odpira se tudi vprašanje, kdo bo odgovarjal za devetmesečno absurdno blokado financiranja. Nastala je ogromna finančna škoda, ki jo je država povzročila producentom in vsem slovenskim filmskim ustvarjalcem. Kot sem povedal že prej, se moramo zavzemati za sistemsko rešitev.

Urša Menart: Včasih je občutek res tak, kot bi se zaletavali v steno, in od vsega smo res že utrujeni. Prepričana sem, da številne aktivnosti, ki ste jih našteli, in res jih je bilo veliko, niso zaman. Opažamo pa, da sta tudi s pomočjo vas, novinarjev, obveščenost in ozaveščenost javnosti o naši problematiki večji. Ljudje vedo, v čem je problem, in lahko najdejo informacije o našem položaju. Menim, da naša prizadevanja niso brezplodna. Tudi film je tek na dolge proge, tako kot filmska politika. Še vsi ministri in premieri so šli, mi pa ostajamo. Zavedamo se, da delamo na dolgi rok.

Matevž Luzar: Pomembni veščini, ki se ju morajo naučiti slovenski politiki, sta poslušanje in razumevanje. Treba je razumeti, da se filmska stroka ne bori za zasebne interese, ampak se bori za urejeno področje. Taktik je veliko, nekatere so tudi bolj diplomatske, lobistične, če hočete, a tudi te so bolj usklajene. Situacija nas je samo še bolj povezala in zavedamo se, da smo skupaj močnejši.
 

Filmarjev je veliko, mnenja o tem, kako bi bilo treba urediti področje, si včasih tudi nasprotujejo. Nekateri so na primer naklonjeni ideji, da bi SFC preprosto ukinili. So res vse vaše akcije usklajene?

Matevž Luzar: Taka radikalna mnenja za reševanje situacije so bila predvsem na začetku bolj znak obupa. Saj veste, vsak režiser je prepričan, da sam najbolje ve. A v zadnjem času smo se naučili poslušati drug drugega in realizirati dobre ideje, tudi če niso naše. Konec koncev si vsi želimo isto – urejeno področje. Ukinitev SFC bi pomenila nazadovanje za trideset let. Potrebujemo močno institucijo, ki zagovarja interese stroke. Navsezadnje je SFC tu zaradi nas, ne mi zaradi njega.

Urša Menart: Res veliko časa in pozornosti posvečamo temu, da se obveščamo, srečujemo, debatiramo in usklajujemo mnenja, iščemo rešitve, pišemo predloge. To je treba opraviti in mi to počnemo.