Raj, ki je postal vice

Multimedijska umetnica Ema Kugler je septembra obtičala v vicah. V nekakšen purgatorij se je spremenil njen »raj«, atelje, ki si ga je uredila v prostorni odsluženi hali pri Železniškem muzeju na Parmovi. Konec avgusta se je morala izseliti, a je še upala, da bodo ugodili njeni prošnji za podaljšanje najemne pogodbe. Vodstvo Slovenskih železnic jo je uslišalo včeraj. Ostane lahko do konca leta 2021.

Obdobja nejasnosti je konec in vsaj ena zgodba o deložaciji kulturnih ustvarjalcev in umetnikov ima srečen epilog. No, približno. Škoda je namreč že storjena. Da je ne bi na njene stroške deložirali, je Ema Kugler pred koncem izteka pogodbe 31. avgusta prostor povsem izpraznila. Od leta 2010, ko so ji Slovenske železnice precej degradirano staro strugarno v okviru Železniškega muzeja odstopile v brezplačni najem, se je v njem nabralo veliko umetniških artefaktov, ki jih je za vrsto performansov in filmov ustvarila sama. Kuglerjeva kot vsestranska umetnica svoja dela namreč sama zasnuje, spiše scenarij, izdela scenografijo, kostumografijo, jih zrežira in zmontira.



Za zadnje, postapokaliptično psihoznanstvenofantastično meditacijo Človek s senco, z Markom Mandičem in Natašo Matjašec Rošker v glavnih vlogah, je v svojem ateljeju oziroma delavnici sama izdelala 38 kolosalnih stebrov, mizo, kip in marmornata tla. »Nisem kiparka, ampak sem se tega vseeno lotila. Stebri, ki so v filmu videti marmorni, so v resnici narejeni iz stiropora, premazanega s plastmi parafina, in zbrušeni do končnega sijaja. Ker nimam denarja, da bi plačala drugim, sem tri mesece od jutra do večera to delala sama. Ko sem izdelovala talne plošče, sem vsak dan lastnoročno dvignila in prestavila okoli sedem ton materiala,« nam je letošnja prejemnica Štigličeve nagrade za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije povedala v pogovoru ob premieri svojega petega celovečernega filma Človek s senco, ki je pred dnevi prejel še dve nagradi na filmskih festivalih v Rimu in Madridu – skupno jih ima že enajst.



Vsa kolosalna scenografija, ki jo vidimo v njenih avantgardnih mojstrovinah, je torej ročno izdelana iz najrazličnejših materialov in vse te artefakte, ki jih je sicer znala reciklirati in uporabiti pri drugih performansih, je avgusta morala odpeljati na kosovni odpad, saj si ni mogla privoščiti najema nadomestnega skladišča. »Rekvizitov in materiala, ki mi je ostal še od prejšnjih filmov, je bilo za več kot 30 ton. Da bi ga spravila v štiri ogromne kontejnerje, sem ga mesec in pol razsekavala na manjše kose,« pripoveduje Ema Kugler v zdaj čudno prazni hali, kjer v predprostoru samevata le še stari koncertni klavir in zlati torzo. Ker je bilo odvoz seveda treba plačati, kar bi naneslo okoli 30.000 evrov, se je dogovorila za sponzorsko pogodbo s Snago. Po njenih ocenah je vrednost artefaktov, ki so končali na smetišču, 100.000 evrov.


 

Ponudba, ki je prišla prepozno

Ema Kugler je tri leta delovala v napol porušeni stavbi Stare pošte ob Baragovem semenišču. Ko se je morala zaradi prenove stavbe preseliti, je pred desetimi leti odkrila zapuščeno strugarno – brez ogrevanja, vode, z razbitimi okni in puščajočo streho, ki so ji jo Slovenske železnice nato dale v brezplačen najem. Prostor je uredila sama in se odtlej z generalnim direktorjem Slovenskih železnic Dušanom Mesom že dvakrat dogovorila za podaljšanje najemne pogodbe. V zahvalo je v odjavni špici svojih del SŽ vedno podpisala kot donatorje projekta. Lani pa je bil proti podaljšanju pogodbe predvsem novi, zdaj že bivši, direktor Železniškega muzeja Saša Komerički, in tako so prošnje Eme Kugler, da bi ostala v strugarni še dve leti, da vsaj dokonča nov začeti film, naletele na gluha ušesa.



Umetnica se ni vdala in je pošiljala pisma generalnemu direktorju Mesu, vodji sektorja za upravljanje nepremičnin na Slovenskih železnicah Janji Pfeifer, obvestila pa je tudi ministra za kulturo Zorana Pozniča in kasneje še Vaska Simonitija. Na pobudo Mesta žensk je avgusta peticijo za Emo Kugler podpisalo 870 ljudi in v tistem času je pri Mesu posredoval tudi Simoniti. Dva dni pred iztekom pogodbe in ko je prostor že izpraznila, jo je poklical generalni direktor SŽ. »Zanimalo ga je, kje bom odslej delala. Povedala sem mu, da nikjer, ker nimam denarja za najem prostora. Potem me je vprašal, ali bi rada ostala v strugarni, in ko sem mu zatrdila, da bi, je obljubil, da me bo poklical,« pripoveduje Kuglerjeva. Vendar se to ni zgodilo, kljub njenim številnim klicem in pismom. Umetnica je tako hodila v prostor, hranit mucko, ki se je v zadnjih letih tam udomačila in ji delala družbo med delom, a začetega projekta ni mogla nadaljevati, ker še vedno ni dobila uradnega odgovora.


 

Podaljšana pogodba

Pretekli ponedeljek je vodstvu Slovenskih železnic poslala zadnje pismo, potem pa smo pred dnevi še mi nanje naslovili novinarska vprašanja o načrtih s staro strugarno in situaciji Eme Kugler. Ostali smo brez odgovora, je pa elektronsko sporočilo z veselo novico včeraj zjutraj prejela umetnica. »Po naročilu generalnega direktorja vas obveščamo, da vam bomo brezplačni najem dela objekta na območju Železniškega muzeja omogočili do konca leta 2021, s tem, da ste dolžna plačevati obratovalne stroške in sorazmerni del nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Enako kot je bilo po preteklih pogodbah,« se je glasil kratki dolgo pričakovani odgovor.

Kljub temu da ji pogodbe niso podaljšali za dve leti, kot je prosila, in da je izgubila vse svoje rekvizite, je Kuglerjeva vesela. Končno bo lahko nadaljevala delo, pravi. Toda z ad hoc rešitvami, kot je ta, se stanje na tem področju ne bo izboljšalo. Veliko je še slovenskih umetnikov in umetnic, nevladnih organizacij in kulturnih zavodov, ki delajo v neprofitnem sektorju in v javnem interesu in so zaradi neobstoječe kulturne politike na tem področju odvisni od milosti in dobre volje posameznikov na čelu podjetij oziroma države.



Umetnica Ema Kugler s svojimi filmi gradi drugačne svetove, pogosto slehernik v njih tava po puščavi, izpraznjenem svetu. Tak je zdaj tudi njen atelje. A umetnica je še tako devastiran prostor vedno znala napolniti s simboli in pomeni. Pri tem pa vedno ostaja realna. »Največja zabloda človeka je to, da misli, da je svoboden,« je eno od sporočil njenega filma Človek s senco.