Poročno veseljačenje postane triler

Ime Asgarja Farhadija je že zdaj z zlatimi črkami zapisano v zgodovino iranske kinematografije. Ta nadarjeni režiser je v zgolj petih letih prejel dve prestižni nagradi – oskarja za Ločitev (2011) in Trgovskega potnika (2016).

Poleg oskarja je za Ločitev prejel številne nagrade na uglednih festivalih, med drugim zlati globus za najboljši tuji film in zlatega medveda na festivalu v Berlinu, za Trgov­skega potnika pa v Cannesu nagrado za najboljši scenarij. Svoj zadnji film Vsi vejo je posnel v španskem jeziku, za glavne vloge pa izbral igralski vrh španske kinematografije – zakonca Penélope Cruz in Javierja Bardema. Farhadi je za film napisal tudi scenarij.

Malo drame in malo grozljivke

Film Vsi vejo, med psihološko družinsko dramo in grozljivko, je odprl letošnji canski festival, na katerem je tekmoval za zlato palmo in pritegnil veliko pozornosti kritikov in občinstva. To je bil šele drugi španski film v zgodovini, ki je odprl ta festival. Prejšnji teden so ga predstavljali na festivalu v Torontu, kjer je tekmoval za najboljši film po izbiri občinstva. Niso mu vsi kritiki namenili visokih ocen, morda tudi zato, ker je to drugačen film, kot smo jih vajeni od Farhadija, čeprav se v njem drži svojih domačih, iranskih tem, kot so nesrečne družine, medsebojni odnosi in družinske skrivnosti. Zvest ostaja tudi svojemu pripovednemu slogu.

Film se začne z uro v cerkvenem zvoniku, stara kovinska kolesca se obračajo, golobi odfrčijo iz zvonika skozi luknjo na oknu. V zid sta urezani začetnici imen nekdanjega ljubezenskega para – L P. Prizor simbolično nakazuje sporočilo filma, golobi so talci, ki gredo iz zvonika vsako uro ob bitju in se vanj vrnejo v ujetništvo časa. Ura, njeno bitje in ptiči sugerirajo, da vsi vedo vse. V filmu so ujetniki časa ljudje. Farhadi se ne ukvarja prvič s časom, posnel je že film s pomenljivim naslovom Preteklost, svoj prvi, ki se ne dogaja v Iranu. Je v francoščini, v glavnih vlogah sta nastopila Bérénice Bejo in Tahar Rahim.

Potem gledamo osončene vinograde, lepo krajino, lepoto ruralne Španije, v čemer uživajo gledalci, ki imajo radi špansko podeželje.

Tako resnični Španci

Zatem spoznavamo like, veliko jih je, po obnašanju, govorjenju in medsebojnih odnosih so tako resnični Španci, da imamo občutek, kot bi jih gledali v resničnem ­življenju. Iranskemu avtorju je tu docela uspelo, kar najbrž ni bilo preprosto, četudi so igralci Španci, a ne vsi.

Laura (Penélope Cruz), poročena z Argentincem Alejandrom (Ricardo Darín), pripotuje na poroko sestre Ane (Inma Cuesta) v svoj rojstni kraj, vas pri Madridu. Z njo pripotujeta njena otroka, najstniška hči Irene in mlajši sin Diego, mož pa je zaradi službenih obveznosti ostal v Argentini. Zatem spoznamo Paca (Javier Bardem) in njegovo ženo Beo (Bárbara Lennie), solastnika vinograda, ki je nekoč pripadal Laurinim še živim staršem.

Tudi poroka je značilno španska, svati, zbrani na dvorišču družinske hiše, so razposajeni, tam so vsi družinski člani, prijatelji in tudi sezonski delavci v vinogradu. Med veseljačenjem zmanjka elektrike in nastopi obrat. Zgodi se nekaj groznega in film se iz družinske drame spremeni v triler. Po groznem dejanju sledi podrobna analiza posameznih značajev in njihovih ravnanj, tako da gledalci dobijo dovolj podatkov, da bi tudi sami lahko sklepali o nadaljnjem dogajanju. Pri koncu pa film spet postane družinska drama z novo osvetlitvijo značajev zaradi vpletenosti v grozljiv dogodek. Travmatičen dogodek povzroči razkrivanje nerešenih osebnih in družbenih spopadov iz preteklosti.

S časom kot pomembnim elementom je prežet ves film, tako v vizualnem delu kot v dialogih – na primer v Pacovi razlagi, da je razlika med sokom, ki se cedi iz grozdja, in vinom samo v času, ki je minil – ter odnosih med nekaterimi ljudmi, ki segajo globoko v preteklost in imajo posledice v ­sedanjosti.

Avtor skozi gledljivo in napeto pripoved odpira več vprašanj, med drugim o lastništvu zemlje, odnosih med družbenimi razredi, migrantskih delavcih in krvnih vezeh.

Farhadiju je uspelo ujeti duha Španije. Dejal je, da je tvegano delati film v drugi državi ter da številnim njegovim kolegom režiserjem, ki poskušajo snemati v tujini, spodleti. »Ko grem v drugo državo, sem zelo previden in poskušam narediti filme o stvareh, ki so skupne tej družbi in družbi v Iranu. Ko grem na primer v Francijo, nočem snemati filma o katerikoli temi, saj nimam dovolj znanja o vsem, toda če delam film o osebnih odnosih in vezeh, o tem lahko kaj povem.«