Po dobrem stoletju dovolj zreli

Koliko ste bili stari, ko ste prvič gledali Zadnji tango v Parizu? Priznati je treba, da nekateri prizori iz kultne erotične drame para Marlon Brando in Marie Schneider marsikomu ne glede na leta poženejo kri v lica. Film, ki je bil 15 let prepovedan, nosi oznako 18, ki označuje primernost za polnoletne gledalce. A če bi ga Bernardo Bertolucci posnel danes, bi se lahko sam odločil, kdo ga bo lahko gledal.

Italijani so namreč ukinili državno cenzuro. »Filmska cenzura je odpravljena,« je ta teden naznanil italijanski kulturni minister Dario Franceschini. »Konec je sistemskega nadzora in poseganja države v umetniško svobodo izražanja.« Italija je sprejela zakon, ki preprečuje, da bi kdo prepovedal predvajanje filma ali zahteval umik določenih prizorov iz moralnih, političnih ali religijskih razlogov. Ocena primerne starosti gledalcev bo odslej prepuščena filmarjem oziroma producentom in distributerjem. Lahko se bodo odločali med obstoječimi omejitvami; več kot 14 let, 12 v spremstvu staršev, 18 ali 16 v spremstvu odrasle osebe.

Nad njihovimi odločitvami bo še vedno bedela komisija z 49 člani s področja izobraževanja in varstva živali, ki pa vendarle ne bo imela moči, da bi ustavila distribucijo ali zahtevala montažne posege v filme, kot se je dogajalo doslej, nazadnje leta 1998 z državno financirano grotesko Totò che visse due volte​ (Totò, ki je živel dvakrat) režiserjev Danieleja Ciprìja in Franca Maresce. Komisija bo lahko samo predlagala, da se filmu nadene strožjo omejitev.



Mnogi so zakonsko spremembo, za katero so si prizadevali od petdesetih let prejšnjega stoletja, pozdravili. »Gre za samoregulacijo. Dovolj smo zreli,« je novo uredbo za Guardian komentiral režiser Pupi Avati, ki je državno cenzuro izkusil na lastni koži leta 1976 z glasbeno komedijo Bordella. Zavedajoč se ogromnega gospodarskega potenciala vsakega filma, avtorji sami obidejo cenzorski sistem in se izognejo ne le umetniški zlorabi svojega dela, temveč zlasti finančni škodi. Medtem ko nekateri menijo, da je to zgodovinski korak, so drugi prepričani, da je bila cenzura dobra promocija za filme, saj je marsikdaj vzbudila večje zanimanje za določeno delo.
 

Moralni, religiozni, politični razlogi

Na portalu Cinecensura piše, da je bilo od leta 1944 v Italiji iz moralnih, religioznih ali političnih razlogov cenzuriranih 274 italijanskih, 130 ameriških in 321 filmov iz drugih držav. Leta 1972 so državni puristi uničili vse kopije Bertoluccijeve mojstrovine Zadnji tango v Parizu. Kot dokaz o zločinu so ohranili samo tri kopije, ki so bile zaprte v bunkerju do leta 1987. Potem so film premontirali in ga kazali 14-letnikom, pri čemer si je težko predstavljati, kaj je ostalo od zgodbe. Tudi nekatere druge države, denimo Brazilija, Čile, Nova Zelandija, Singapur, Španija in Portugalska, niso dovolile pohujšanja in so prepovedale predvajanje te klasike. Leta 1975 so kinematografi vabili polnoletno občinstvo s sloganom: tega filma ne boste videli na televiziji, izkoristite priložnost in si ga oglejte v našem kinu.

Bertolucci ni bil edini na domačem črnem seznamu. Med približno 10.000 filmi, v katere so posegli italijanski cenzorji, so bili tudi Fellinijevi, Viscontijevi, Rosselinijevi in filmi De Sice. Pasolinija seveda ni treba posebej omenjati. A še njegov Salo ali 120 dni Sodome so v kino pripustili deset let pred Tangom.



Filmska cenzura v Italiji je naraščala s priljubljenostjo filma. Uveljavili so jo s kraljevim odlokom maja 1914. Pod pritiskom katoliške cerkve, ki je skrbela za moralnost kinematografije, je bila cenzura po vojni še naprej tako stroga kot pod Mussolinijem. Stoto obletnico cenzure je italijansko ministrstvo za kulturo in turizem ovekovečilo s stalno virtualno razstavo javno dostopnih datotek, korespondenc in odlokov. Pregled dokumentov, ki je bil doslej dostopen le strokovnjakom, ne predstavi le postopnih sprememb v državnem nadzoru, temveč tudi vpliv cenzure na italijansko kolektivno domišljijo in »italijanski slog« snemanja filmov.