Pionirka televizijske režije

»Tiha gospa, garačica, ki je bila več kot štirideset let zaposlena na RTV Slovenija, je pionirka televizijske režije, ki je z odličnim delom tlakovala pot slovenskim režiserkam ter vzpostavila visoke standarde režije igranih, dokumentarnih in glasbeno-plesnih oddaj ter televizijskih filmov za vse prihodnje generacije režiserk in režiserjev.« Tako je Marijo Šeme Baričevič opisala kolegica Maja Weiss, ki je tudi pobudnica za sprejem med častne članice.

Triindevetdesetletna upokojena režiserka z dolgim seznamom televizijskih filmov, dobitnica domačih in mednarodnih nagrad, je včeraj postala častna članica Društva slovenskih režiserjev.

Kot igralka je na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani (zdaj AGRFT) diplomirala v generaciji Zlatka Šugmana, Poldeta Bibiča in Alje Tkačev. Nastopila je v kratkem filmu Deset minut pred dvanajsto (1961) in Naš avto (1962), mnogim pa se je vtisnila v spomin kot begava, prestrašena, obupana in nenačrtovano noseča Zana v Štigličevi komediji Tistega lepega dne (1962). Pozneje se je spoprijela z režiranjem in se učila poklica v Rimu, kot štipendistka v studiih Cinecittà.

V Sloveniji je najprej delovala kot asistentka režije, pri 45 letih pa so ji zaupali prvo režijo, otroško TV-nanizanko Vijavajaringaraja (1967), ki doživela topel sprejem. V osemdesetih letih 20. stoletja je režirala aktualne oddaje in odmevno tv-serijo Slovenski ljudski plesi. Njen Ciklamen (1974) se je zaradi politične spornosti znašel v bunkerju. »Biti ženska v časih, ko je gospa Šeme začenjala, je bilo za delovanje v tem poklicu oteževalna okoliščina in najbrž ji zaradi tega marsikdaj ni bilo lahko. V mentaliteti tistega časa je bila ločnica med 'moškimi' in 'ženskimi' poklici še zelo ostra,« se je spomnila režiserka in novinarka Helena Koder.



Dolgoletna urednica plesnega programa in avtorica oddaj o plesu na nacionalki Danica Dolinar je dodala: »Marija je imela velik občutek za režijo plesa, umetnosti, ki se odvija v času in prostoru. Ne le umetniškega, gledališkega, televizijskega, tudi ljudskega.«

V svoji seriji dokumentarnih portretov Velika imena malega ekrana je Slavko Hren en del posvetil življenju in delu Marije Šeme Baričevič. Kot mlad režiser, ki je začenjal ustvarjati na takratni TV Ljubljana, ko je televizijsko uredniško vodstvo dramskega programa še sledilo kulturniški zavezanosti »Vsak mesec premiera nove slovenske TV-igre na malih zaslonih! In ena ali dve nadaljevanki!«, jo je opazoval tudi med vodenjem velike filmske ekipe v največjem televizijskem studiu, kjer je bila postavljena ogromna scenografija za njen zadnji igrani projekt Delovni dan sestre Marje z Marjeto Gregorač v glavni vlogi. »V studiu je vse vr(v)elo od ustvarjalne energije in delovnega entuziazma,« se je spomnil Hren.

Društvo režiserjev jo je za častno članico imenovalo včeraj, posvetilo ji bo tudi naslednjo epizodo podkasta Filmarija, v katerem bo 2. marca o svojem delu spregovorila z Majo Weiss.