Osem desetletij s Scarlett O'Hara in Rhettom Butlerjem

»Frankly, my dear, I don't give a damn!« (Resnici na ljubo, draga moja, mi je prekleto malo mar!) Ko Rhett Butler (Clark Gable) izgovori enega najbolj prepoznavnih stavkov v zgodovini filma, odločno stopi skozi vrata v megleno noč, obupana Scarlett (Vivien Leigh) pa ostane na širokih stopnicah, obupana, zapuščena, a s kancem upanja: »Navsezadnje, jutri je nov dan.«

Končni prizor iz enega največjih (romantičnih) filmov vseh časov z izvirnim naslovom Gone with the Wind (1939) se vtisne v spomin tako rekoč za vselej, pa čeprav smo ga nazadnje gledali pred desetletji, v času, ko so bile filmske klasike še redno na televizijskih sporedih. V njem kraljuje razvajena in radoživa Scarlett O'Hara, dekle s posestva Tara, ki se ne meni za bližajočo se vojno, ampak razmišlja le o tem, kako omrežiti čim več mladcev.



Medtem ko pestuje svoja čustva do naslednika sosednjega posestva Ashleyja Wilkesa (Leslie Howard), zaobljubljenega srčni Melanie (Olivia de Havilland), sreča neotesanega, arogantnega in šarmantnega Rhetta Butlerja. Vznikne dramatična ljubezenska igra; dogaja se sredi ameriške državljanske vojne, ki je »kakor piš vetra odnesla civilizacijo« – civilizacijo, ki se bori za »stvar«, in cena tega življenja v preteklosti ni nič drugega kakor smrt v sedanjosti, kot jo je vzneseno opisal Rhett Butler, medtem ko je prebivalstvo iz dneva v dan sprejemalo novice o fantih, ki so množično umirali na bojiščih.
 

Kičasta različica Ane Karenine

Zgodbo je v istoimenskem romanu le tri leta, preden so posneli film, izdala ameriška pisateljica Margaret Mitchell in ta je z enako bliskovitostjo kot pozneje filmska različica postal velika uspešnica. Avtorica je leta 1936 dobila ameriško nacionalno nagrado za književnost, leto pozneje Pulitzerjevo, takrat je bil roman V vrtincu že najbolj prodajana knjiga v ZDA in še vedno velja za drugo najbolj priljubljeno literarno delo pri ameriških bralcih, takoj za Biblijo. Do danes so prodali več kot trideset milijonov izvodov, prevedli so jo v 40 jezikov – ne glede na dejstvo, da je knjiga rasistična, stereotipna in da so jo mnogi kritiki opisovali kot nekakšno kičasto in žajfasto različico Ane Karenine.



Zgodbo je Mitchellova zasnovala v precej nesrečnih okoliščinah. Novinarko, ki je rada pisala že v otroštvu, je poškodba gležnja za nekaj časa prikovala na dom in v tem času je prebrala cel niz zgodovinskih knjig, ki ji jih je njen mož (ko je pošla domača zaloga) tovoril iz knjižnice. Takrat ji je menda rekel: »Za božjo voljo, Peggy [to ime je uporabljala tudi pri pisanju novinarskih člankov], ali ne moreš napisati knjige, namesto da jih bereš na tisoče?«

Roman z več kot tisoč stranmi je izšel poleti 1936 in do božiča tega leta so prodali že milijon izvodov. Mitchellova je postala zvezda, kar navsezadnje potrjuje znani podatek, da je filmski mogotec in producent David O. Selznick še istega leta odkupil pravice za snemanje filma za 50.000 dolarjev, kar je bilo v tistih časih daleč največje tovrstno plačilo.
 

Intervjuvali 1400 deklet

Tudi čas pred začetkom snemanja je povezan z vrtoglavimi številkami. Za vlogo Scarlett O'Hara so intervjuvali več kot tisoč deklet, 400 se jih je udeležilo avdicije. V najožjem izboru je bilo kakih 30 znanih igralk (med njimi Katharine Hepburn, Susan Hayward, Loretta Young, Paulette Goddard, Joan Crawford, Lana Turner, Joan Bennett, Mae West in Lucille Ball), a naposled so izbrali britansko igralko Vivien Leigh, ki je bila ameriškemu občinstvu dotlej dokaj neznana.

Pri glavni moški vlogi je bilo laže, Clark Gable je bil prvi na seznamu (v igri so bili še Errol Flynn, Ronald Colman in Gary Cooper), čeprav je imel menda pomisleke, da mu ne bo uspelo zadostiti velikim pričakovanjem. Pod režijo je podpisan Victor Fleming, ki je tako rekoč sočasno režiral še eno večno uspešnico, Čarovnika iz Oza.

Tudi stroški snemanja, ki se je začelo leta 1939, so bili za tisti čas vrtoglavi in so dosegli 3,8 milijona dolarjev, a vložek se je splačal: film epske dolžine (traja skoraj štiri ure) je bil že tedaj najdonosnejši film in je še vedno, če upoštevamo inflacijo – po teh preračunih je prinesel 3,7 milijarde dolarjev (3,3 milijarde evrov).
 

Nostalgičen do suženjstva?

Film, ki ga opredeljuje svojevrstna ikonografija in za tisti čas značilna pretirana in vznesena igra, še danes gledalca pusti v vrtincu čustev – od navdušenja, da so bili že pred osemdesetimi leti sposobni posneti uspešnico, ki lahko v času vseh mogočih posebnih učinkov za štiri ure priklene oči k ekranu, do spoznanja, kako je bil še pred osemdesetimi leti spomin na suženjstvo obarvan z nostalgijo in da je bilo tudi dojemanje žensk, ne glede na družbeni položaj, precej posestniško, čeprav si prizadeva prikazati sodobno žensko tistega časa.

Premiero je filmska uspešnica doživela 15. decembra. V počastitev začetka predvajanja v ameriških kinematografih (v Sloveniji so jo po navedbah portala IMDB prvič lahko gledali 5. septembra 1954) so v rojstni Atlanti priredili tridnevno zabavo s paradami zvezd, sprejemi, plesi v kostumih, ki so opevali spomin na konfederacijo, torej na čas, ko je bil ameriški jug dežela izobilja, četudi na plečih zasužnjenega ljudstva. Kot je na božični dan 1939 poročal Time, se je v Atlanto zgrnilo 300.000 ljudi. Obiskovalci, ki so hoteli videti ljubljeno Vivien Leigh, ki že takrat ni bila nič drugega več kakor njihova Scarlett O'Hara, in šarmantno nadutega Clarka Gabla, so se menda vili v vrsti, dolgi enajst kilometrov.

»Množica, večja kot obe vojski, ki sta se julija 1864 borili v Atlanti, je mahala z zastavami konfederacije, metala konfete, da se je zdelo, kakor da sneži, vzklikala tri različne verzije bojnega klica, ki so ga med vojno uporabljali konfederacijski vojaki, žvižgala in navijala,« so takrat Američani lahko prebrali v reviji Time. Njeno naslovnico je krasila Vivien Leigh v zeleni obleki, ki sta jo s služkinjo naredili iz zaves. V njej je preračunljiva Scarlett poskušala od premožnega Rhetta izprositi denar za davek, da bi lahko obdržala družinsko posestvo. Obleka je danes (skupaj s številnimi drugimi, ki jih v filmu nosi glavna junakinja) eden najbolj znanih kostumov v Hollywoodu.
 

Leto filmskih klasik

Navdušenje in vznesenost, ki sta spremljala najprej knjigo, nato pa še premiero in predvajanje v kinematografih, sta se bogato odrazila na podelitvi oskarjev leta 1940. V vrtincu je prejel 14 nominacij in osvojil devet nagrad ameriške filmske akademije – in najbrž bi jih še več, če ne bi bila konkurenca tako huda.

Kipci so mu med drugim pripadli za najboljši film, scenarij in kinematografijo, prav tako za glavno in stransko žensko vlogo. Pri slednji se je v zgodovino zapisala Hattie McDaniel (z vlogo služkinje – mammy), ki je postala je prva temnopolta igralka, nagrajena z oskarjem – pa čeprav ga je dočakala za mizo, ločeno od belskega občinstva, še vedno pa je bila na prireditvi prva temnopolta gostja, ne služabnica. To je bil celo napredek v primerjavi s premiero v Atlanti, saj se je zaradi barve kože ni smela udeležiti.



Clarku Gablu je kipec tisto leto odnesel Robert Donat za vlogo v romantičnem filmu Zbogom, gospod Chips, ki ga je režiral Sam Woods, eden od nepodpisanih sorežiserjev filma V vrtincu.

Prav leto 1939 je Los Angeles Times petdeset let pozneje razglasil za najbolj plodovito leto v zgodovini Hollywooda. Takrat so namreč posneli kar 365 filmov, vsak teden so kinematografi prodali po 80 milijonov vstopnic na teden. V konkurenci za oskarja za najboljši film je bilo tako za to leto kar deset filmov, poleg omenjenih še Ninočka, Poštna kočija, ki so mu bili najbolj naklonjeni filmski kritiki, Glas v viharju, Gospod Smith v senatu, Gospa Judita in Pravilo igre. Prav vsi se uvrščajo med filmske klasike.