Očetje, sinovi, matere in hčere

Iskanje skupnih imenovalcev med skoraj sto filmskimi naslovi je nehvaležna naloga. Vsakdo na Liffu med izbranimi filmi najde rdečo nit in ji sledi. Včasih jo tudi izgubi in prav ta mala presenečenja so najlepši del festivala, ki prinaša toliko zgodb z znanih in manj znanih koncev sveta.

Liffe je vselej tudi life (življenje), ponese nas v druge svetove, druge kulture, da ugotovimo, da tudi v Argentini jočejo zaradi izgubljene ljubezni, da v Gruziji strastno pišejo absurdne romane, tudi v Kirgiziji plešejo na italijanske kancone in se na Japonskem smejijo enakim rečem kot mi.

Kdor hoče najti temo, ki na letošnjem festivalu »prevladuje«, jo bo našel. Naj je to fašizem, filmi po literarnih predlogah, satirično slikanje resničnosti ali to, o čemer bo govoril ta zapis – odnos med starši in otroki. Čeprav so filmi odsev družbene realnosti (z nekajletno zamudo), bi težko samo na podlagi ducata filmov s podobno tematiko razmišljali o trendih v svetovni kinematografiji. Na to vpliva preveč dejavnikov, od medgeneracijskih politik do koprodukcijskih zavez, ki predvsem podhranjenim kinematografijam narekujejo nacionalni ustvarjalni opus, ter ne nazadnje promocijska mašinerija, ki si želi tematik, ki jih bo lahko najbolje monetizirala.

Pa vendar, kot kaže, je odnos med otroki in starši kompleksen ter globok vir zgodb in navdiha. Filmarji so ga osvetljevali z različnih zanimivih zornih kotov, saj je odnos odvisen od karakterja staršev, njihovih preteklih izkušenj, lastnosti otrok ter časa in konteksta, ki kroji definicije družine, sreče in vloge spolov, ter družbenih pričakovanj delitve dela v skupnem gospodinjstvu. Gre za globlje razreševanje posameznikove identitete in notranjih konfliktov, ki skoraj praviloma izvirajo iz zgodovine družinskih vezi, včasih pa jih poglablja ujetost v sistem. Otroci so naše največje bogastvo in prihodnost bo takšna, kakršno bomo vzgojili. Da bi postali zdravi, odgovorni pripadniki družbe, se je treba torej pogovoriti o mami in očetu. Po tej plati je letos Liffe deloval terapevtsko.
 

Kompromisi brezpogojne ljubezni

Omenjeni odnos se začne ob rojstvu otroka in je a priori zaznamovan s preteklostjo staršev, otrok pa (če le niso posredi biološke determiniranosti) v ta odnos vstopa tabula rasa. Starše veže odgovornost, da mu zagotovijo varen in topel dom. Vsak starš ravna v dobri veri in po svojih najboljših močeh, tako kot oče v prelepem čustvenem potovanju Debre Granik Ne puščaj sledov, ki svojo hčer (mati je umrla, preden si jo je lahko zapomnila) nehote in povsem dobronamerno uči tehnik preživetja v gozdu, a jo zaradi paranoje, ki je posledica posttravmatskega stresa, za katerim trpi kot vojni veteran, osami, odtegne od vrstnikov, prikrajša za šolanje, napravi iz nje begunko in ne nazadnje izpostavi nevarnostim, ki prežijo v stalnem življenju na prostem, brez doma. A »dom je tam, kjer je moj oče«, reče šestnajstletna Tom in nam da misliti, kako krhka so predana bitja, ki staršem sledijo kamorkoli, ter o obojestranskih kompromisih brezpogojne ljubezni. »To je tvoja odločitev, ne moja,« pravi Tom, ki je zrela in razume, da bi oče ravnal drugače, če bi le mogel. A ne more. Zato se morata njuni poti raziti.



Da bi se lahko razšla, morata na skupno pot tudi mati in sin v scenaristično sicer preveč predvidljivem francosko-belgijskem filmu Naprej. Na konjskih hrbtih odjezdita v krasno tišino kirgiške divjine, da bi drug drugemu izkričala očitke in zamere ter razčistila razloge za razpad družinske celice. Znajdeta se ujeta v širna prostranstva in bližina drug drugega je vse, kar imata. Mati zaupa sinu svojo zgodbo, da bi razumel njene življenjske odločitve, sama pa se pomiri s preteklostjo. Nato odjezdita naprej – naprej drug k drugemu.



Tudi Joe v ameriškem filmu Divje življenje mora spoznati in sprejeti starše, kakšni so bili, ko njega še ni bilo. Mati se po očetovem odhodu sooči sama s sabo in svojo vlogo. Bolečina ob ločitvi staršev pa Joeju prinese občutek razblinjenja otroških iluzij in spoznanje, da so tudi dejanja staršev lahko kdaj sebična, kar je pomemben korak pri iniciaciji v odraslost in uvidu, da se svet ne vrti samo okoli njega.



Včasih pa ne odidejo starši, ampak prej odletijo iz gnezda ptički. To poruši ravnovesje v ljubeči osnovni celici vibrantne brazilske družine v filmu Ljubljeni. Irenin svet (pa tudi hiša) razpade, ko eden od njenih štirih sinov odide študirat na drugo celino. Film prikaže čustveni odziv požrtvovalne matere, ki doživlja sinov odhod skoraj kot lasten neuspeh, predvsem pa ima občutek, da je vse, za kar si je večji del življenja prizadevala in se žrtvovala, izgubilo pomen. Se nam brezpogojna ljubezen kdaj vrne? Kako se naučiti spustiti otroke iz svojega objema in zaupati v to, da bodo odgovorno ravnali s popotnico, ki smo jim jo pripravili?
 

Dane in izbrane družine

Narava je poskrbela, da človeku nikoli ni dolgčas. Ni naključje, da kriza srednjih let sovpade ravno z adolescenco potomcev. Tako se odrasli raje ukvarjajo sami s sabo, sicer bi jih skrbi zaradi otrok nemara spravile v prezgodnji grob. Ko njeni trije otroci za silo odrastejo, se tudi petdesetletna gruzijska gospodinja Manana posveti sama sebi ter strastno vrže v pisanje romana. To je v tradicionalistični družbi, zaznamovani s patriarhalnim sistemom, precej nezaslišano početje. Katera vloga ženske v družbi je ob tem najbolj prizadeta, jasno sporoča naslov filma Grozna mama. Otroci pogrešajo mamo, ona njih niti najmanj, pravzaprav so zanjo kot plevel, ki poganja iz tal, skozi katerega se mora prebiti do svoje sobe, ki bi jo, kot je rekla že Virginia Woolf, morala imeti vsaka ženska.



Dva filma raziskujeta družinska razmerja tako, da postavita nasproti socialno in biološko komponento vezi ter tako preizprašujeta mit materinske ljubezni. Italijanski film Hči moja ustvari trikotnik med desetletno deklico, žensko, ki jo je z možem posvojila, in njeno pravo mamo, propadlo, zapito razu­zdanko, ki se ji je zavoljo lastne svobode odrekla ob rojstvu. Ljubezen krušne matere je neizmerna in iskrena, kljub temu pa deklico neznana sila vleče k biološki materi, da se vpraša, ali ni morda vsadila vanjo hedonističnega gena, ki ga tudi ljubeča vzgoja v varnem domu ne more izkoreniniti.



Japonski film Tatiči pa slika revno, a na videz srečno družino, ali bolje medgeneracijsko skupnost, ki jo, kot kaže, povezuje hudomušna in neposredna babica. Ko oče, ki uri sina v izmikanju stvari, s ceste pripelje v čumnato še petletno zapuščeno dekletce, se skozi razpletanje vezi med družinskimi člani izkaže, da gre za umetno tvorbo ljudi, katerih poti so se križale bolj kot ne po naključju. Je ljubezen v izbrani družini bolj čvrsta od tiste v družini, ki nam je bila »vsiljena« ob rojstvu?



Gotovo, bi rekel Benjamin, francoski najstnik v filmu Dnevnik mojih misli, ki se mu je pogled na debelega lenuha, ki se samo baše – kot je opisal očeta –, tako gnusil, da se ga je odločil ustreliti. Potem pa je mami naredil uslugo, da ne bi ostala vdova, in ubil še njo. Film nam ne privošči uvida v dejanski odnos staršev do Benjamina, osredotoči se na njegov odnos z »izbrano« zaupnico – profesorico francoščine, ki ji v dnevniku zaupa svoje morilske misli. Meni, da je edina oseba, ki ga razume in ima rada, ona, ki je spodbujala učence, naj v dnevnik zapisujejo tudi svoje najtemnejše misli, pa se ves čas sprašuje, kdaj je padel obrambni zid med literarno fikcijo in dejanskostjo, med simbolnim ubijanjem očeta in dejanskim dejanjem.



Precej bolj nazorno, krvavo in nagnusno, v resnici pa povsem simbolno, opravi s predniki horror Suspiria. Ta film, v katerem si delita oder Dakota Johnson in Tilda Swinton, metaforično raziskuje razdeljeno žensko sebstvo, njen id, groteskni stvor, zakopan v kletne prostore, njen ego, ki svobodno pleše v hiši ustvarjalnosti, in njen nadjaz, ki je … upokojeni psihoterapevt. Da se ženska samouresniči, mora ubiti vse odvečne osebnosti, predvsem pa pokončati svojo mamo, da lahko mama postane ona. Pri tem je vloga vzornice in mentorice ključna. »Mati je edina, ki lahko nadomesti vse druge ženske, nje pa ne more nadomestiti nobena druga,« je moto zgodbe, ki vodi v skrajni masaker.
 

Smrt kot konec in začetek

Ko so starši mrtvi, potomce ponavadi čaka nova preizkušnja, zaznamovana z viharjem občutij žalosti, jeze, bolečine, otopelosti in zmede, ki vodijo v krizo identitete. Smo poznali resnico svojih prednikov? Bi razumeli njihove odločitve, če bi jo? Kako strašne so skrivnosti, ki so nam jih prikrivali, in zakaj so menili, da nam bodo s tem prihranili bolečino? To se v prelepem poetičnem prikazu žalovanja, v filmu Sonje Prosenc Zgodovina ljubezni, sprašuje tudi sedemnajstletna Iva, ki izgubi mamo. Raziskuje materino preteklost, da bi se ji približala in jo v celoti razumela, da bi lahko njeno smrt sploh preživela.



Smrt lahko družino še bolj poveže, lahko pa jo oddalji. Čeprav makedonska komedija goji predvsem poseben odnos do konoplje kot alternativne medicine, govori tudi o odnosu med očetom in sinom, ki ga razjeda skupna pretekla travma (v nesreči sta umrla mama in brat). Očetova smrtna bolezen odreja čas, da se oče in sin ponovno povežeta in znebita krivde, ki jo projicirata drug na drugega.



Najbolj presunljiv med filmi o odnosu med starši in otroki je zagotovo libanonski Kafarnaum reži­serke Nadine Labaki, ki nazorno prikaže agonijo dečka, rojenega v grozljivo bedo in revščino getoiziranega predela Libanona. Dvanajstletni Zain je na milost in nemilost prepuščen staršem, ki rojevajo na svet otroke, ker so božji blagoslov, čeprav jih ne morejo preživ­ljati, povrhu pa jih krivijo za svojo nesrečo. Stare nekaj let pošljejo delat na ulico, ko deklice pri enajstih »postanejo ženske«, pa jih prodajo v zakon. Zain, naveličan udarcev, psovanja in zlorab, pobegne od doma, a peklenski krog revščine, v katero se je rodil, je širši in v njem ni sam. Po neusmiljenih preizkušnjah na ulici konča v zaporu za mladoletnike, kjer se odloči, da bo tožil starše, ker so ga rodili. Ne prosi zase, on je že izgubljen, zahteva le, da naj ljudje nimajo otrok, če ne morejo skrbeti zanje.