Ne pozabi dihati: Igralci govorimo vse jezike

»Ali te mora res mama naučiti vse o instagramu,« se Iva pošali, medtem ko Tinetu svetuje, kaj naj označi na objavi s fotografiranja Vikendove naslovnice. Seveda Iva Krajnc Bagola ni mama Tineta Ugrina in Matije Valanta, jo je pa upodobila v mladinskem filmu Ne pozabi dihati, ki gledalce odpelje ob Kolpo. V filmu je Matija mlajši, Tine pa starejši brat, družinsko dinamiko pa prekine dekle, v katero se zaljubi Tinetov lik, in zdi se, da nič več ne bo, kot je bilo.

V filmu Iva igra vajino mamo in tudi med fotografiranjem vaju je opomnila, da se oblecita, da vaju ne bo zeblo. Torej tudi po snemanju niste povsem pozabili na vloge?

Iva: Postali smo kolegi.
Tine: Toliko časa smo preživeli skupaj, da smo navezali pristne stike. In Iva je mama, če se ji bo zdelo, da naju zebe ali sva lačna, nama bo to rekla. (smeh vseh)

Ko sem gledala film, sem večkrat pomislila na uspešnico Pokliči me po svojem imenu, ne zaradi vsebine, temveč zaradi podob. Ko ste snemali, verjetno niste mislili na to?

Iva: Ja, tema je res povsem drugačna. (smeh) A ker je film Pokliči me po svojem imenu izjemno lepo posnet in tudi dober, je to kompliment.

Tine: Film pokaže, da je življenje lepše, če ne gledamo v ekrane.

V filmu vidimo res lepe podobe Slovenije …

Tine: Odlično je, da smo prikazali lepoto slovenskega podeželja. Jaz sem bil prvič v Metliki in me je navdušila.

Kje natančno ste snemali?

Iva: Bili smo v Beli krajini, ob Kolpi.
Matija: Vasi se reče Otok. Tam sem preživel skoraj vse poletje in res je bilo čudovito. Nekateri domačini so nam rekli, da Metlika ni dovolj lepa za film, a se ne strinjam. Kolpa je bila topla, lahko smo se kopali, tako da poletje ni šlo v nič. (smeh)
Tine: Sicer sem z Obale in prvič sem se več kopal v reki kot v morju. (smeh)
Iva: Jaz pa sem ob Kolpi snemala prvi film v svoji karieri, in sicer Varuh meje. Ko sem se po dolgem času vrnila, sem začutila veliko sentimentalnosti.

Zanimivo je, da film deluje brezčasno, ni mobilnih telefonov, dogajanje bi lahko postavili tudi v devetdeseta. Verjetno je režiser želel s tem nekaj povedati?

Matija: Cilj je bil, da ustvarimo brezčasje. S temami, ki jih vidimo, so se mladostniki ukvarjali tudi pred dvajsetimi leti, zato je prav, da je film kolaž podob, ki ga lahko postaviš v katero koli obdobje.
Tine: Pokaže, da je življenje lepše, če ne gledamo v ekrane.
Iva: Pozornost je na komunikaciji med liki in prav je tako.

Komu je namenjen? Je mladinski, a ni za otroke.

Iva: Kar vsem, starejši se bodo sentimentalno spominjali določenih obdobij, mlajši pa gledali z očmi, ki spoznavajo.
Matija: Ne vidimo le odnosov med mlajšimi, temveč tudi starejšimi.

Matija: Rad igram, in če bom dobil priložnost, bom še igral, a raje bi bil režiser. Ko sem spoznal procese v gledališču in na filmu, sem ugotovil, da bi bil raje tisti, ki vleče nitke.

Iva, v kinu sta trenutno dva filma, v katerih igrate, drugi je Vsi proti vsem, v katerem so v ospredju korupcija, tajkuni in mali ljudje. Se vam zdi, da so gledalci teh tem že malce naveličani, saj jih v zadnjem času res pogosto vidimo v slovenskih filmih?

Iva: Različne teme, različne zgodbe in različni režiserji, zame pa nedvomno različni izzivi. Martina Turka, režiserja filma Ne pozabi dihati, poznam, v istem obdobju sva bila na akademiji in moram reči, da je rahločuten tako do moških kot ženskih likov. Poetika filma Ne pozabi dihati je večplastna in te zapelje na svojstven način. Lahko bi rekla, da na Martinov način. Igram tudi v filmu Vsi proti vsem, v katerem pa režiser Andrej Košak zelo humorno in ponekod celo brutalno iskreno dregne v pereče teme naše družbe, v politiko, intrige in prevare. Raznolikost filmskih žanrov je vedno dobrodošla, zato tudi ne morem reči, kateri film mi je ljubši, pri obeh sem se imela lepo zaradi ljudi, s katerimi sem delala in jih spoznala.

Snemate kaj novega? Ko sva nazadnje govorili, ste rekli, da pri nas obdobju snemanja pogosto sledi suša.

Iva: Res je, pogosto lahko imamo ta občutek, tudi kolegi potarnajo o podobnih izkušnjah. A ni vse samo črno. (smeh). Trenutno sem v predpripravah na novo snemanje, kmalu pa na filmska platna pride tudi italijanska psihološka grozljivka, v kateri igram. Režiser je Lorenzo Bianchini, glavno vlogo pa je prepustil legendarnemu francoskemu igralcu Pierru Richardu. Tudi v tem filmu sem mama (smeh), več pa težko povem.
Tine: Kateri jezik govorite?
Iva: Italijanskega, čeprav ga ne govorim, zgolj delno razumem. Saj vesta, kajne, igralci govorimo vse jezike. (smeh)

Matija in Tine, kakšne so vajine igralske ambicije?

Tine: Želja, da igram, me spremlja že od otroštva, zato si vsekakor želim nadaljevati. Trenutno študiram grafično oblikovanje in ga želim doštudirati, a se v prihodnje želim preizkusiti tudi v študiju igre. Verjamem, da se mi bodo v svetu igre odpirala nova vrata.
Matija: Rad igram, in če bom dobil priložnost, bom še igral, a raje bi bil režiser. Ko sem spoznal procese v gledališču in na filmu, sem ugotovil, da bi bil raje tisti, ki vleče nitke. Je pa verjetno dobro, da najprej igraš, tako postaneš boljši režiser.
Tine: Pri tem projektu sva se res veliko naučila.

Na primer?

Tine: Da moraš dobro znati tekst. (smeh)
Iva: Film zahteva veliko predpriprav, na katere ne pomisliš takoj. Veliko pozornosti in analize, česar se sprva sploh ne vidi.
Matija: Ja, najbolj pomembna je predpriprava. Jaz pa sem se tudi naučil, da moram izboljšati artikulacijo, da se me bolje razume, na srečo obstajajo vaje.
Iva: Veliko šteje že, da se tega zavedaš.
Matija: Ko zdaj gledam film, vidim prizore, v katerih bi lahko govoril bolj razločno. Verjetno bi moral večkrat ponoviti tisto vajo, ko daš svinčnik med zobe in skušaš čim bolj razumljivo prebrati tekst. Ko ga potem poveš brez svinčnika, ti gre res bolje.

Iva, če bi jima lahko dala en nasvet za igralsko kariero, kako bi se glasil?

Iva: Pomembno je, da to rada počneta in da to delata s strastjo. Seveda se na poti pojavijo dvomi in strahovi, a jih veselje do dela hitro lahko premaga. Predvsem pa naj se veliko čudita in ostaneta zvesta sama sebi.

Ivo naši bralci že dobro poznajo, Tine in Matija, kaj pa vidva poleg igre še rada počneta?

Matija: Rad imam glasbo. Obiskujem umetniško gimnazijo, kjer imamo snemalni studio, v katerem lahko ustvarjamo. Učil sem se kitaro, zdaj se bom začel učiti igrati na bobne za predstavo, ki jo bomo delali poleti. Veseli me tudi ples.
Tine: Kot bivši dirkač kartinga imam rad hitrost, avtomobile in motorje. (smeh) Tudi jaz igram kitaro in bobne za svoje veselje. Ker sem z Obale, obožujem morje in morske športe, navdušen sem nad deskanjem na snegu. Imam pa tudi jaz rad ples, ravno naslednji teden začnem tečaj salse.

Ker Tine in Matija tako rada plešeta, moram še Ivo vprašati, ali rada pleše.

Iva: Seveda, saj v gledališču ves čas igramo muzikale. Pa tudi sicer rada plešem. (smeh)