Ne kričimo, ko januarja zapade centimeter snega

Delali ste na televiziji in v tiskanih medijih, na radiu pa, če se ne motim, ne.

Res je, na radiu nisem delala.

In če primerjate delo v tisku in na televiziji?

Lahko govorim o televiziji, tisku in spletu. Delo na televiziji, tu mislim na dnevni pogon, je v primerjavi s tiskom hitrejše, tudi delovni proces je nekoliko drugačen, predvsem pa so se založniki zaradi novih tehnologij prvi srečali z vprašanji spreminjanja bralnih navad in posledično preživetja. Internet, družbena omrežja in digitalni mediji so spremenili razmerja na trgu in eno ključnih vprašanj za založnike je, kako monetizirati spletne vsebine. Raziskave iz tujine kažejo, da javnost v precej državah ni naklonjena sklepanju spletnih naročnin. Če že, pa za največ en časopis, ki ni nujno generičen, morda za dva, a to je v Evropi mogoče zaznati le v nekaterih skandinavskih državah. Televizija še ni v takšnem položaju, čeprav se tudi navade gledalcev spreminjajo. Vsi pa se sprašujemo, kako se temu prilagoditi in pri tem ne podreti temeljev novinarskega dela, torej natančnosti, točnosti informacij, kredibilnosti … Dejstvo pa je – in tudi temu pritrjujejo primeri iz tujine – da je pri prilagajanju bolje biti med prvimi kot zadnjimi.

V zadnjih letih so ljudje vse bolj prepričani, da novinarjev sploh ne potrebujemo, da se zgodbe kar same pojavijo na facebooku in twitterju. Seveda ni tako, toda kdo je kriv, da tako mislijo? Lastniki medijev? Smo krivi tudi novinarji sami?

Klasični mediji tekmujejo z bogovi iz Silicijeve doline, ta tekma je zelo naporna. A če pogledamo primer Cambridge Analytice, za katero zdaj že vemo, da je odigrala pomembno vlogo pri brexitu in potem še na drugi strani Atlantika, tudi javnosti počasi vendarle postaja jasno, da je lahko tarča manipulacij. Da obstaja razlika med tem, kar se kar tako brez vira pojavi na facebooku, in tistim, kar je objavljeno pod uveljavljeno medijsko znamko, ki že desetletja velja za zaupanja vredno in tudi zakonodajno odgovarja v primeru nespoštovanja pravil poklica. Seveda pa moramo tudi novinarji opozarjati na to in svoje delo opravljati v skladu z osnovnimi vrednotami našega dela. Novinarji morajo biti ljudje z integriteto in po mojih izkušnjah večinoma takšni tudi smo.

A to je morda teže kot pred leti, ko so bili novinarji spoštovani ljudje s službo za nedoločen čas, danes pa so to pogosto prekarni delavci, ki se na svoje stroške peljejo iz Ljubljane v Portorož na intervju …

Prekarna razmerja so tema, s katero sem se resno ukvarjala v letih, ko sem bila urednica Večera, moj odnos do tega je jasen. Večer je bil prvi medij, ki jih je odpravil, saj so izrazito krivična. Kolikor mi je znano, tudi v hiši, kjer delam zdaj, ni do ljudi krivičnih prekarnih razmerij. Govorim o tistih najslabših, ko delodajalec ne zagotovi nikakršnega socialnega in drugega varstva. Ne samo da to ljudi spravlja v nemogočo življenjsko situacijo, pri novinarjih se lahko pojavi tudi tveganje njihove pokončnosti in neodvisnosti, če kdo nima niti osnovnega socialnega in pri novinarjih tudi pravnega varstva.

Omenili ste brexit, to lahko poveževa z odgovornostjo medijev. V Veliki Britaniji so mediji pred referendumom opevali stare čase, zdaj pa je država na pragu kolapsa. Se tudi vi kdaj ob urednikovanju vprašate, ali peljete barko v pravo smer?

Predvsem se vedno sprašujem, ali vemo vse, kar moramo vedeti, da lahko zgodbo postavimo v kontekst, kakršen je. Preverjanje je ključno in bili so primeri, ko sem se zaradi točnosti informacij odrekla temu, da bi informacijo objavili prvi. Primer brexita pa je zlasti zanimiv, ker je bil ta referendum tarča manipulacije, kar sva omenili že prej. Veliko sem prebrala o tem, kako so novinarji na Otoku to zaznavali, ena od preiskovalnih novinark Guardiana je že takrat vedela, da se nekaj dogaja, in kasneje tudi pomagala to dokazati. A moralo je preteči nekaj časa, da se je zgodba izkristalizirala, da sta se oglasila žvižgača in da so zbrali potrebne dokaze.

O senzacionalizmu v medijih sicer govorimo že leta, a v zadnjem času določene vzorce iz tujine, ki smo se jim v preteklosti smejali, vidimo tudi pri nas. Primer je bombastično poročanje o vremenu, ko mediji nekaj centimetrov snega že označijo za snežni vihar. Kako gledate na to kot dnevna urednica Sveta na Kanalu A, kjer radi potrkajo na srca gledalcev?

Tako dojemate Svet na Kanalu A? Jaz vidim poudarek drugje. Oddaja je stara 13 let, šla je skozi različna obdobja, a ena stvar, ki se nikoli ni spremenila, je velika občutljivost ustvarjalcev te oddaje za stiske ljudi. Odzovejo se na zgodbe ranljivih skupin, na krivice in dajo močan glas ljudem, ki bi se jih sicer slišalo slabše ali se jih sploh ne bi. Ljudje, ki ustvarjajo oddajo, so odprti in razumevajoči do sočloveka, so glas, ki mu je, ko prisluhnejo tudi odgovorni, dano, da tu in tam spreminja življenja ljudi na bolje. In to šteje. Seveda si ob tem prizadevamo, da si oddajo ogleda čim več ljudi, saj je tudi to smisel ustvarjanja medijskih vsebin, nimam pa občutka, da je naša agenda, da kričimo, ko januarja zapade centimeter snega.

V zadnjem času vidimo veliko dobrodelnih akcij, v katerih so medijske hiše in njihovi obrazi zelo izpostavljeni, tako je tudi na Pop TV in v oddaji Svet na Kanalu A. Bi bilo to mogoče izpeljati brez tolikšne izpostavljenosti obrazov in blagovnih znamk?

Predvsem si želim, da takšnih akcij sploh ne bi bilo treba organizirati. Živim v Mariboru, kjer je socialnih stisk še vedno zelo veliko. Če ne bi bilo solidarnosti, bi marsikdo teže živel, zato vsako dejanje z dobrim namenom pozdravljam.

Kandidirali ste tudi za direktorico Televizije Slovenija, a niste bili izbrani. Zakaj? Vas ljudje tam ne dojemajo kot njihovega človeka, ker ste toliko let delali pri konkurenci?

Nisem raziskovala, a kar lahko povem, je, da sem na to kandidaturo, pa čeprav so ji zmanjkali trije glasovi, ponosna. Tudi zato, ker je bilo moje trdno in neomajno stališče, da se v lobiranje za glasove, kljub drugačnim priporočilom, ne bom spustila. Našel se je kdo, ki je temu rekel popolna naivnost, a moje prepričanje je, da morajo biti vodilni v medijih avtonomni.

Če bi se spustili v trgovanje, bi torej ta intervju delali na Kolodvorski?

Mogoče (smeh).

Si po vseh letih v novinarstvu lahko predstavljate, da bi delali v službi, v kateri bi ob 16. uri ugasnili računalnik in odšli domov?

Kakor kateri dan (smeh). Zelo veliko sem delala, več kot 20 let, kot novinarka in kot urednica, v tem sem našla zadovoljstvo, zlasti če so ekipe, v katerih sem bila, delale korake naprej. Opažam pa, da zdaj potrebujem tudi nekaj časa zase, takrat se posvetim ljudem, ki mi največ pomenijo, ter svojemu počutju in zdravju.

Katere medije berete za svoje veselje?

Rada preberem raziskovalne projekte Guardiana, posebno naklonjenost pa čutim tudi do britanskega časnika The New European. Ker je zgodba tega časopisa tako posebna in ker je to morda lahko celo zadnji časopis, ki je na papirju izšel v Zahodni Evropi. Je zelo angažiran in si prizadeva, da bi Velika Britanija ostala v EU. Po referendumu je izšla prva številka, najprej so hoteli izdati le štiri, a ta tednik še vedno izhaja in celo podražili so ga. Pri ustvarjanju vsebin pa uredništvo uporablja tudi žlahten britanski humor, ki mi je zelo pri srcu.

Pred leti ste na Vikendovih gongih dobili posebno priznanje za svoje delo. Kje visi plaketa?

Doma, zelo sem hvaležna zanjo. Ob njej so tudi plakete internih nagrad iz časov, ko sem delala v redakciji 24ur, ter ilustracija mojstra Cirila Horjaka, ki sem jo prejela ob slovesu z Večera. Vsi ti spomini so spravljeni doma in z njih redno brišem prah (smeh).