Misterij v podobi Katarine Čas

»Obstaja kraj, ki mu na Zemlji ni enakega. Dežela, polna čudes, skrivnosti in nevarnosti. Nekateri pravijo, da moraš biti nor, da tam preživiš. In na srečo sem nora,« odmeva v uvodu novega stripovskega trilerja Terminal, medtem ko se v elegantnih visokih petah po mračnem koridorju sprehodi Margot Robbie v vlogi maščevalke Annie.

Neznani kraj. Neznani čas – morda prihodnost. Bar na koncu železniškega perona. Mlada odrezava natakarica Annie. Dva gobčna najeta morilca. Obupani umirajoči učitelj angleščine. Zmedeni ostareli ­čistilec na postaji in skrivnostni gospod Franklyn. Kdo med njimi je pravi zlobnež in kdo bo preživel? Misterij je pozabljena umetnost, slišimo v prvencu mladega režiserja Vaughna Steina, ki je te dni prišel v kinematografe po Sloveniji.

Kaj žre lepo natakarico, ki se sredi noči prelevi v femme fatale nočnega kluba, da se zaplete z morilci in odpadniki ter odpravi na krvav maščevalni pohod, ni znano. Vsaj do sredine filma ne. Zgodbe peščice glavnih likov se v elipsasti strukturi, z obrati in suspenzom tako prepletajo in zapletajo, da je težko zapisati kaj več o zgodbi filma, ne da bi razkrili ključnih elementov presenečenja. Lahko izdamo le to, da se zgodba razplete, ko se na platnu pojavi naša Katarina Čas. »O svoji vlogi vam težko izdam kaj več kot to, da je lik Chloe Merryweather, ki ga igram, ključna oseba, ki pojasni Anniejine motive,« je bila redkobesedna naša v tujini dejavna igralka, ki je ravno med snemanjem ameriške tv-serije v Budimpešti. Madžarska prestolnica menda postaja pravi mali evropski Hollywood, saj v zadnjem času gosti filmske ekipe z vsega sveta in tudi Terminal je bil posnet tam.

Žanrski hibrid

Režiser Vaughn Stein se je uril kot pomočnik režiserja pri filmih, kot so The Danish Girl, Les Miserables, World War Z, Harry Potter in Pirati s Karibov. Za svoj mladinski kratki akcijski film Yussef Is Complicated je na festivalu v Torontu prejel nagrado občinstva. Menda obseden z noir klasikami, znanstvenofantastičnimi romani in stripi v režijskem celovečernem prvencu Terminal ne skriva virov, pri katerih se napajajo zgodba, liki, dialogi in vizualna podoba.

Terminal je poln očitnih in nespregledljivih filmskih referenc in nekakšen hommage Steinovim režiserskim idolom ter njihovim stilističnim prijemom. Temačna, zaprašena in s fluorescentnimi neonskimi lučmi minimalno razsvetljena atmosfera se navdihuje pri Ridleyju Scottu in njegovemu Iztrebljevalcu, stilizirana fotografija spominja na filme Wong Kar Waia. Barvno paleto si je izposodil pri filmu Kdo je potunkal zajca Rogerja?. Kadre je snoval po navdihu stripov (vpliv Mesta greha) in ustvaril stilistični hibrid, žanr, ki bi ga lahko imenovali neo(n) noir, režiser pa mu je nadel ime gagantna komedija.

Destilat kulturne diete

Najopazneje je na mladega režiserja vplival Quentin Tarantino. Ne le da sta najeta morilca kopija Vincenta in Julesa iz Šunda (če kdo te očitnosti ne bi opazil na prvi pogled, je Stein svojima junakoma nadel celo enaki imeni), temveč se tudi črnohumorni dialogi v Terminalu izmenjujejo natanko tako kot v Tarantinovih filmih – včasih celo dobesedno. Ko se pojavi še Margot Robbie v črni paž lasulji v slogu Mie, je mera polna. Seveda ne moremo mimo Anniejine podobnosti z maščevalno nevesto v filmu Ubila bom Billa. Ko se v Terminalu razkrije pravi zlobnež, se to zgodi na način, ki ga je patentiral Kevin Spacey v Osumljenih 5.

Skratka, Terminal je destilat režiserjeve kulturne diete, kot se je izrazil eden od kritikov. Sam po sebi pa delo, ki na račun stilističnega izziva potisne vsebino v drugi plan. Je tipičen prvenec, ki ga je nedvomno tepla tudi koprodukcijska irsko-britansko-hongkonško-madžarsko-ameriška naveza, kar ponavadi zahteva številne kompromise. Zaradi glavnih igralcev Margot Robbie, Mika Myersa, Simona Pegga in Katarine Čas, ki opravijo imenitno delo, pa film pri gledalcih ne bo ostal neopažen.