Manica Janežič Ambrožič: Da bi bili kolegi dobrohotnejši

Te dni se v informativnem programu obetajo tri novosti, oddaja Politično s Tanjo Gobec, Dnevnikovi izbori in oddaja Moje mnenje. Kaj čaka gledalce?

Nekaj novih pristopov so že videli, delali smo na primer dva volilna večera, ki smo ju skušali narediti drugače. Zdaj bomo okrepili Dnevnike ob koncu tedna, ob sobotah gledalce čakajo poglobljene teme, ki zahtevajo več raziskovalnega novinarstva. V uredništvu imamo veliko poznavalcev različnih tem in zdaj bodo dobili priložnost, da se dokažejo. Ob nedeljah gledalce čaka politična analiza tedna, Tanja Gobec je gotovo prvo ime politične analize na naših televizijah, zato je bila seveda prva izbira za vodenje. Nova pa je še oddaja Moje mnenje, uvajamo jo, ker si želim, da bi bilo v slovenski družbi več spoštljivega dialoga. Sovražnega govora je preveč, ljudje se zmerjajo in žalijo. Rada gledam burne razprave na tujih televizijah, ljudje tudi ognjevito povedo svoje mnenje, a spoštujejo, da ima sogovornik drugačno mnenje. To si želim videti tudi pri nas.

 

V vaši hiši ni redko obračunavanje med kolegi na družabnih omrežjih, nedavno je član vašega uredništva Jože Možina na twitterju okrcal kolegico Ano Tavčar Pirkovič, to pa se je sprevrglo v nemarno obračunavanje z njo. Kako ukrepate, da bo tega manj?

Ne želim komentirati posameznih zapisov kolegov na družabnih omrežjih, ker se na te zapise ne odzivam. In ne želim omenjati le enega kolega ali kolegice, menim pa, da bi morali na TVS sprejeti določena pravila, ker takšnih reči v drugih medijih ne vidim. Je pa treba vedeti, da novinarjem težko natikaš nagobčnik. Želim si, da bi bili kolegi pri pisanju na družabnih omrežjih in tudi sicer v javnosti bolj zadržani in spoštljivi do delodajalca in kolegov.

Pri kritičnih zapisih na spletu hitro vidimo, da za ženske in moške še vedno veljajo drugačna merila. Moške ocenjujejo po njihovem delu, ženske po videzu, hitro pa so tudi tarče ostudnih napadov …

To me žalosti. Ko je tarča ženska, je napad takoj oseben in na nizki ravni. Ko kolegom potarnam o tem, mi rečejo, da ne smem pustiti, da se me to dotakne, a se me. Ko sem postala urednica, so mi govorili, da moram imeti debelo kožo, je že precej debelejša, kot je bila marca letos, iz teflona pa še nisem. Vsakega človeka naj sodijo po njegovem delu, to je vse, kar lahko rečem.

 

Eden od prvih obrazov informativnega programa Slavko Bobovnik odhaja v pokoj, kdo ga bo nadomestil v Odmevih?

Zunaj je razpis za novega voditelja, Slavko Bobovnik se poslavlja. Moram povedati, da Slavko ni le moj kolega, je tudi prijatelj. Ko sem pred dobrim letom delala zadnje soočenje pred predsedniškimi volitvami, sem prišla okoli polnoči domov, še naličena za pred kamero sem govorila s Slavkom in analizirala vsako minuto oddaje. Govorila sva debelo uro, jaz sem medtem pred našo hišo hodila gor in dol, zaradi tega se je prižigala avtomatska luč na našem dvorišču. In potem sem videla, kako se je počasi pripeljal policijski avto in stal blizu naše hiše. Midva sva še naprej govorila, nato pa so prišli do mene policisti in vprašali, kaj se dogaja, da se pri nas ves čas prižiga luč. Policistki sem rekla: »S Slavkom Bobovnikom analizirava nocojšnje predvolilno soočenje.« (Smeh.)

Bo v Odmevih še kaj novega poleg voditelja?

Odmevi potrebujejo močnejšo uredniško roko, želim, da so še naprej v ospredju najpomembnejše dnevne novice z analizo, tu je prostor za raziskovalno novinarstvo, zelo pomemben pa je tudi osebni pečat ustvarjalcev. Odmevi niso zaman naša najbolj nagrajena oddaja, ljudje ji zaupajo, ker vedo, da se bodo vabilu v oddajo odzvali vsi ključni akterji. V Odmevih pa želim videti tudi čim več novih sogovornikov, ljudi, ki spreminjajo Slovenijo na bolje.

Govorite o osebnem pečatu voditeljev, kako pa sploh nastane voditeljska osebnost? Zdaj pogosto vidimo, da v informativnih oddajah omenjajo imena novinarjev, a to se zdi malce prisiljeno, dvomim, da nekoga zaradi tega dojemajo kot bolj verodostojnega.

Voditelj se naredi z novinarsko kilometrino, s prepoznavnimi zgodbami. Ko te prvič vidijo s kredibilno zgodbo, si rečejo: kdo je že ta novinar? Ko te vidijo drugič, se te spomnijo, tretjič pa že vedo, kdo si. Človek stopi pred kamero in kamera ga kupi ali pa ne. A kamera kupi veliko ljudi, dobri voditelji pa na zaslonu ostanejo zaradi dobrega novinarskega in voditeljskega dela.

Novinarka iz vašega uredništva, ki pogosto dviguje prah, je Eugenija Carl. Je njen precej agresivni način dela nekaj, kar spodbujate?

Novinarji nismo mehki mucki, ki mijavkajo za ljudmi, smo čuvaji. Dobrega novinarstva ni brez novinarjev, ki znajo še enkrat vprašati neprijetno vprašanje in stojijo za svojimi besedami. Vsakdo ima svoj pristop, tudi meni so svetovali, naj neham pred kamero kriliti z rokami, ker se je kak gledalec pritožil. Potem sem vodila oddaje s prekrižanimi rokami in je pisalo še več ljudi, naj Ambrožičevi povedo, da to ni ona. Razkritja Eugenije Carl so odmevna, bila je nagrajena, odločni in vztrajni novinarji so tisto, kar potrebujemo in želimo. Ni nujno, da se z vsakim kolegom pri vsaki temi strinjam, a spoštovanje načina dela je pomembno. Kolegica je predana in odločna novinarka, to je najpomembneje.

Včasih je bilo več prestopov med medijskimi hišami, zakaj tega ni več?

Mi smo del javnega sektorja, nimamo več tako prostih rok kot nekoč. Zdaj sem kot urednica občutila, da imamo res veliko birokratskih omejitev. Po drugi strani imamo na TVS ljudi, ki so leta ustvarjali kariero, in prav je, da napredujejo. Ne strinjam se z uredniki, ki pripeljejo nove ljudi, tisti, ki so se leta trudili in dokazovali, pa ostanejo praznih rok.

Bo četrtkov informativni trojček oddaj ostal? Ali oddaje tako ne izgubijo identitete?

Cilj ni, da bi nekdo ves večer sedel pred zaslonom, temveč da gledalci iz bogatega informativnega večera vzamejo tisto, kar jih zanima. Ja, trojček ostaja.

 

Kakšne načrte imate z Ekstravisorjem? Njihova odkritja so res odmevna.

Na ta projekt smo še zlasti ponosni. Ekstravisor ostaja, Lidija Hren je izjemno dragocena kolegica, se že pogovarjava o naslednji temi, ki se je bodo lotili. Raziskovalno novinarstvo in dopisništva, v to velja vlagati.

Gotovo imate tudi dolgoročne cilje, kakšen informativni program želite voditi čez tri leta?

Čim prej potrebujemo dopisnika na Kitajskem, oddajo z razpravo na visoki ravni, v kateri bo želel sodelovati vsak sogovornik ne glede na nasprotujoča si stališča. Potrebujemo razvejano dopisniško mrežo po Sloveniji, močno regionalno oddajo, želim, da bi imeli ljudje, ki živijo v oddaljenih krajih, občutek, da so v stiku s to hišo. Želela bi videti več pozitivnih zgodb in letečo ekipo, ki je lahko hitro kjer koli na svetu. Rada bi čim prej postavila uredništvo za družabna omrežja, ki bi nagovarjalo mlajše ljudi, za katere menim, da jih zanimajo poglobljene vsebine, a jih hočejo gledati na drugačen način, kot jih ponuja linearna televizija. Želim si ustvarjati sodobno javno televizijo in iskreno si želim, da bi bilo čim več ljudi v tej hiši srečnih. Da bi bili ponosni na to hišo in v javnosti do nje in do kolegov dobrohotnejši.