Ko bi rad nekaj doživel, pa ne veš točno, kaj

V začetni sekvenci Družinskega filma (2015), po Mladi noči (2012) drugem igranem celovečernem filmu Olma Omerzuja, slovenskega režiserja z domicilom v Pragi, spremljamo očeta, mamo, sina in hčer, kako se v družinskem enoprostorcu višjega cenovnega razreda vozijo na letališče. Avto je tu prispodoba omejenega prostora, iz katerega ni mogoče kar tako izstopiti in v katerem se ni mogoče izogniti drug drugemu. Takoj zatem bo družina ločena; v nadaljevanju filma bo gledalec vedno soočen samo z enim njenim delom, bodisi s starši bodisi z otrokoma. Tako si bo moral sam sestavljati zgodbo in vezati niti od vzrokov k posledicam in nazaj.

V Zimskih muhah, za katere je Omerzu prejel nagrado za režijo na festivalu v Karlovih Varih, film je tudi češki kandidat za nominacijo za tujejezičnega oskarja, je avto, tokrat ukraden star audi, kot se za film ceste spodobi, prostor svobode. Obenem pa tudi prostor prijateljskega zaupanja, toplote v prenesenem in dobesednem pomenu ter varnosti. V njem se skozi zimsko pokrajino vozita za svojih štirinajst let precej izkušeni Mára, ki je avto tudi ukradel, in dvanajstletni Heduš, s hormoni nabit in vojaško maskirno oblečen adolescent s plastično brzostrelko na rami, ki ne premišljuje o ničemer drugem kot o seksu. Da mu še ni bil blizu niti na kilometer, najbrž ni treba dodati.



Mára je, vsaj tako trdi, na begu. Heduš to postane po naključju, a očitno ju nihče preveč ne pogreša. Za kakšen beg sploh gre?
Omerzu glede tega sem in tja dostavi kakšen namig. Ta namig za fantove starše sicer ni ravno kompliment – konec koncev že naslov namiguje, da se tistim, ki se jim ne bi smela, mulca zdita sitna in odveč. Kot je Mára, ko se znajde na policijski postaji, odveč policistki, ki se ji ravno ne ljubi ukvarjati s težavnim pubertetnikom njegovega kova, njen policijski partner pa si med zasliševanjem celo privošči kratek skok čez plot, ki mu je očitno vedno na dosegu roke. A kot v Družinskem filmu je tudi v Zimskih muhah na gledalcu, da si sestavi zgodbo. Kot da je za Omerzuja pomembnejše tisto, česar v filmu ni, kot tisto, kar je.

In tisto, kar je, Omerzu režijsko suvereno pelje kot flashback: Márovo fantovsko napihovanje in pretiravanje pred policistko pri opisovanju njunih dogodivščin prekinjajo retrospektivne sekvence dejanskega »dogajanja«: njuno naključno srečanje, njuni »prifliknjeni« dialogi in impulzivne norčavosti. Reševanje psa, ki ga je hotel neznanec utopiti in ga – poleg njiju še enega zapuščenca – vzameta za sopotnika. Srečanje z negotovo mlado​ štoparko, ki se je pravkar sprla z nasilnim in posesivnim fantom ter za mlajšega Heduša takoj postane objekt spolnega poželenja. Reševanje Márovega dedka, ki ga je zadela srčna kap in je očitno edina bližnja oseba, ki ima Mára rad ...

A vse te drobce »resničnosti«, ki kažejo svet adolescentne prepričanosti o brezmejnosti življenja in ­njegove obilne pustolovske ponudbe, trenutno varne pred vmešavanjem odraslih, Omerzu obenem ves čas spodkopava – so se dejansko zgodili ali so bili samo plod domišljije dveh osamljenih najstnikov, ki kričita po pozornosti in sprejetosti? In še, se bo ta najstniški pobeg iz sveta nezainteresiranih odraslih po logiki iniciacijskih reči končal v dolgočasnem svetu predvidljive odraslosti ali mu bo uspelo zadržati tudi del naivne otroškosti?

Omerzu ni prvič pokazal, kakšen mojster prepleta grenko-sladkega humorja in komičnih detajlov je (eden od vrhuncev tega je gotovo prizor, v katerem fanta vsak na svojem avtomobilskem sedežu hkrati masturbirata). S temi drobci navideznih absurdnosti daje Omerzu tej žalostni zgodbi dveh osamljenih najstnikov v njunem trenutku brezskrbne svobode in impulzivnega odzivanja toplino in svojevrstno katarzičnost. Pozitivno naravnanost, ki jo ­izžarevata protagonista, pa zapelje do ganljivih meja hkratnega sladkega očaranja in bridke grenkobe. Jima bo uspelo?