Kaj sociopatski menih išče pri slovenskem duhovniku?

Sence nad Balkanom, veter nad Piranom. Snemanje druge sezone­ ene izmed najpopularnejših tv-serij v jugovzhodni Evropi je otežila­ burja: ostra kot sablja, s katero je morilec po Beogradu sekal glave, hladna kot kri sociopatskega meniha, ki nadzira prodajo opija. Ekipa je z nekaj improvizacije, kot se za Balkance spodobi, obvladala situacijo, delo pa bo nadaljevala v Srbiji in na Dunaju.

Župnišče poleg piranske cerkve sv. Jurija se je na gospodov dan spremenilo v vilo na Hvaru, tretje tisočletje pa smo zamenjali za leto 1934. Na hrvaškem otoku, kjer se danes zabavajo zvezdniki Bonovega,­ Cruisovega in Beyoncéjinega kova, se je takrat mudil Anton Korošec, najpomembnejši slovenski politik medvojnega obdobja.

Dolgoletni vodja Slovenske ljudske stranke na Hvaru ni dopustoval.­ Tja ga je izgnal vladajoči režim, potem ko se je Korošec zavzel za slovensko deklaracijo – dokument, ki je ostro nasprotoval tedanji politični ureditvi in bi Slovencem prinesel več avtonomije.

Čeprav ta »sovražnik režima« gotovo ni bil presrečen, da so ga poslali v konfinacijo, ga v Dalmaciji vsaj ni tako zeblo kot Vlada Novaka, ki v Sencah nad Balkanom igra njegov lik. »Danes je izredno stanje, saj piha strašna burja. Naporno je, a bomo zdržali. Vzorno nas čuvajo z dekami in podobnim,« je povedal Novak, medtem ko je čakal na snemanje novega prizora.



Klobuki so leteli po zraku, veter je motil zvok, enkrat je prevrnil celo člana snemalne ekipe. Zdelo se je, da se še najbolje godi Koroščevi desni roki – majorju Kosmaču (igra ga Miha Rodman), ki je v ozadju sedel za mizo in srebal čaj. »Ni pomagalo, bil je mrzel,« se je nasmehnil Rodman in pohvalil režiserja Dragana Bjelogrlića, ki v tv-seriji igra glavnega junaka, policijskega inšpektorja Andro Tanasijevića - Taneta. »Vidi se, da je tudi igralec, saj nas zelo dobro razume. Ve, kaj nas muči, in zna rešiti te probleme.« Ko ga je pred minuto ali dvema nekdo hotel malce pomilovati, mu je »Bjela« odvrnil: »Pusti mene, kako je šele igralcem!«

Podoben videz, podoben naglas

»O Korošcu sem prebral dosti literature,« je povedal Vlado Novak. Nato je kot profesor zgodovine z značilno umirjenim glasom predaval o svojem liku: »Ko bo konec njegovega eksila, se bo kot politična persona grata zaradi izkušenj in pameti vrnil v Beograd. Tam bo kasneje postal minister v Stojadinovićevi vladi, aktiven bo do svoje smrti marca 1940.«

Pomagalo mu je, da je Korošec, rojen v naselju Biserjane v občini Sveti Jurij ob Ščavnici, govoril s podobnim naglasom kot on. »V času njihovega življenja sem poznal znamenite osebnosti s tega območja: Bratka Krefta, dr. Vekoslava Grmiča … Edvarda Kocbeka sicer nisem, a vsi našteti so se rodili v radiju petih, desetih kilometrov – to je pravi bazen slovenske pameti. Opazil sem, da so vsi, četudi so kasneje živeli bodisi v Ljubljani bodisi v Beo­gradu, tudi v poznem življenjskem obdobju govorili vzhodnoslovensko: z dolgimi infinitivi, širokimi e-ji … Ker mi je to blizu, sem tak način govorjenja uporabil tudi pri liku Antona Korošca.«

Fikcija kot pot do dejstev

Kritiki so prvi sezoni Senc nad Balkanom, katere konec sovpada s streljanjem v skupščini SHS, očitali potvarjanje zgodovine. Verjetno takrat res ni bilo tako vplivnih in razuzdanih žensk, kot je bankirka­ in premožna dedinja Maja Davidović (igra jo Marija Bergam). Verjetno ruski kozaki, ki so po oktobrski revoluciji pobegnili v Srbijo, niso bili tako tesno vpeti v preprodajo opija. In verjetno tajni agent Mustafa Golubić ni bil tako šarmanten kot Goran Bogdan, ki nastopa v njegovi vlogi.

A nikjer ne piše, da je to dokumentarna tv-serija. Tudi v drugi sezoni so zgodovinski dogodki le okvir. Osrednja, izmišljena zgodba se vrti okoli serijskega morilca, ki mori po Beogradu, nihče pa ne ve, kdo je in kaj ga žene. Dogajanje poteka med 17. decembrom 1933 in 9. oktobrom 1934. Oba datuma sta povezana s kraljem Aleksandrom: najprej so izvedli neuspešen atentat nanj v Zagrebu, nato so ga v Marseillu ubili.

Poleg tega »umetnost ne more najti resnic ali znanja, ker nima orodij za tako nalogo. Lahko pa nas s tem, ko stimulira naša čustva in radovednost, spodbudi k iskanju stvarnega, preverjenega znanja«, če si izposodimo besede, ki jih je evolucijski biolog Jerry A. Coyne zapisal v knjigi Verjeti ali vedeti.

Prav v tem je največja odlika Senc: obdobje, ki ga najraje spregledamo in ki v srednješolskih učbenikih velja za eno izmed najbolj dolgočasnih, predstavijo povsem drugače. Četudi se scenarij ne drži popolnoma zgodovinskih dejstev, spodbudi zanimanje v gledalcu, od njega pa je odvisno, ali si želi vedeti še kaj več. »V času Jugoslavije in komunizma se je zdelo, da obstaja samo zgodovina od leta 1941, kot da pred tem ni bilo nič. Zdaj se zdi, da zgodovino štejemo od leta 1991 in pozabljamo na vse, kar je bilo prej. Rad imam zgodovino, verjamem, da če ne poznamo zgodovine, ne moremo razumeti sedanjosti,« je v intervjuju za Sobotno prilogo Vesni Milek povedal Bjelogrlić.



Sence so po gledanosti rušile rekord za rekordom, samo v Srbiji si jih je ogledalo okrog dva milijona in pol gledalcev. »Zanimivo je, da so jo ljudje spremljali organizirano, po kavarnah in lokalih, kot bi spremljali nogometno tekmo. Ne spomnim se, ali se je pri nas kdaj zgodilo kaj takega zaradi tv-serije,« je v omenjenem intervjuju poudaril režiser, producent in igralec.

Tokrat je bil razpet med navdušenjem, ko so igralci kljub zahtevnim vremenskim razmeram uspešno odigrali prizor, in togoto, kadar je bila narava premočna. »Trudimo se, a eno sceno bomo morali posneti drugje. Žal mi je predvsem zato, ker je ta objekt fantastičen, zelo slikovit.« Bolj zadovoljen je bil, ker Novak nastopa v vlogi »ene izmed najbolj kontroverznih političnih osebnosti tega obdobja«. »Je odličen igralec, za povrhu pa še zelo podoben Korošcu. Pred snemanjem nisem vedel, da govori z enakim naglasom, je pa to zelo dobrodošlo.­ Ker tretja sezona – če jo bomo posneli – sovpada s podpisovanjem trojnega pakta in začetkom druge svetovne vojne, bo imel pomembno vlogo tudi v tej.«

Menih se predstavi

Poleg je sedel Gordan Kičić, ki upodablja Alimpija Mirića - Kaluđerja (menih), enega izmed glavnih negativcev v tv-seriji. Medtem ko ta hladnokrvni poslovnež – danes bi mu rekli tajkun – spravlja v obup ljudi okoli sebe, mu na obrazu vselej zaigra nasmeh, sredi njegovih brkov pa se naredi razpoka.



Z Goričkega se vidi, kako Kičić uživa v liku. Hodi kot Alimpije Mirić, pači se kot Alimpije Mirić, tudi novinarju se predstavi tako, kot bi se Kaluđer predstavil nekomu iz političnega vrha, kamor se tako želi prisliniti. »Oni so krivi [pokaže na režiserja], da se v tej vlogi odlično počutim. Doslej še nisem imel priložnosti igrati negativca te vrste: duhovitega, bizarnega sociopata, ki je po svoje normalen in nikoli ne izgubi živcev. Gledalci ga po eni strani sovražijo, po drugi pa jim je zanimiv, saj se sprašujejo, do kod lahko seže njegova norost.«

V prvi sezoni so ga ujeli, nato izpustili. Se je iz tega kaj naučil? »Seveda, da bo še nesramnejši do nasprotnikov. Še vedno se bo smejal na ta grozni, odvratni način. Zdaj je del političnega aparata, več pa vam ne smem povedati.« V razburkanem političnem kotlu, v katerem z ene strani preti fašizem, z druge komunizem, nad vsem skupaj pa visi pričakovan atentat na kralja, se bo Mirić gotovo dobro znašel. Katera politična opcija mu je najbližja? »Tista, ki je najugodnejša za njegove finance.«



Ko je beseda nanesla na sekanje glav, se Bjelogrlić ni mogel zadržati. »Veliko ljudi smo ubili na ta način, Kaluđer pa se nam izmika.«

Kičić: »Ma nemoj, brate.«

Bjelogrlić: »Bomo videli, scenarij še ni dokončen.«

Kičić: »Tega ne moreš storiti, Kaluđer nosi vso zgodbo.«

Bjelogrlić: »Bomo videli.«

Magnifico ostaja

Balkanske sence so nad Piranom visele tri dni: če je bil v nedeljo Piran Hvar, je bil v petek in soboto Piran – Piran. Le da ne slovenski. Leta 1934 je pripadal Kraljevini Italiji. V njem so se zbirali ustaši na čelu z Antejem Pavelićem (igra ga Bojan Navojec) in snovali atentat na kralja. Doma so jih namreč obsodili na smrt.

Da je snemanje na slovenski obali potekalo karseda gladko, sta poskrbela producenta Aleš Pavlin in Andrej Štritof iz produkcijske hiše Perfo. Snemali so še na Tartinijevem trgu in pred portoroškim hotelom Kempinski Palace.



Če bo šlo vse po načrtih, bo nova sezona na sporedu spomladi. Za konec še ena zanimivost za Slovence: tudi v drugi sezoni je avtor glasbe Magnifico.