Kadar mu je šlo vse narobe, se je vrnil močnejši

Svoju si dobrotu ostavija svima, nekoj novoj dici igru s Baldekina­ je 5. septembra v Areni Zagreb odzvanjala skladba Život leti kapetane v izvedbi Klape Sebenico pri koncu spominske tekme ob šestdesetletnici košarkarskega Mozarta Dražena Petrovića (1964–1993). Prav njegova človeška veličina je v ospredju igranega celovečernega filma Dražen, ki bo kmalu prišel tudi v naše ­kinodvorane. Režiral ga je Danilo Šerbedžija.

Za vami sta šibeniška in zagrebška premiera. Kakšni so vtisi, sploh s prve, svetovne, v Draženovem rojstnem kraju na njegov rojstni dan 22. oktobra?

Odlično, zelo sem zadovoljen. Pet polnih dvoran, polno čustev, tudi solza.

Čeprav je Draženova slava obšla svet in je pustil pečat tako v Ciboni kot v Realu in Ameriki, se ne pozablja, kje je začel. V svet je krenil iz Šibenika, kjer je za vedno ostal njihov mali, kot mu pravijo. Na premieri so bili poleg njegove družine, mame in nečaka Marka tudi ljudje, ki so ga poznali, z njim trenirali, tako da je bilo zaradi tega tako čustveno.

Film je nastajal kar deset let. Zakaj?

Od začetka sta ga načrtovala Ljubo Zdjelarević in Ivor Šiber. Ivan Turković Krnjak je nato napisal scenarij, jaz pa sem bil zraven zadnja tri, štiri leta. Njihove priprave so trajale dolgo, prijava projekta pa je stekla hitro, saj Draženovo ime odpira vrata.

Ste s premiero ves čas ciljali na njegov šestdeseti rojstni dan? Je bilo to koordinirano s spominsko­ tekmo v Zagrebu?

Da. Vse smo dali od sebe, da smo lahko imeli premiero tisti dan in mu tako čestitali. Zelo smo veseli, da nam je uspelo.

Njegov nečak Marko nam je že pred letom in pol povedal, da pripravlja tekmo, tako da smo si postavili rok. Prihaja tudi animirani film o Draženu, ki ga ne delamo mi, sem pa slišal, da je nared.

Danilo Šerbedžija FOTO: promocijsko gradivo

Jurica Pavičić je v Jutarnjem listu zapisal, da ne bi hotel biti v koži vaše ustvarjalne ekipe.

Še bolj mi je všeč, da je s krepkimi črkami napisal, da to ni najboljši film na svetu, ne verjame pa, da bi lahko kdo o Draženu napravil boljšega. To je velik kompliment, saj vemo, da je Jurica zelo strog in kritičen.

S tem, kar omenjate, je imel verjetno v mislih tekme, ki bi jih po prepričanju mnogih morali vključiti v film. Vendar ti ne razumejo, da je eno dokumentarni film, nekaj drugega igrani film, nekaj tretjega pa serija. Če bi se lotili vseh njegovih pomembnih tekem, kot so tista med Šibenko in Bosno [1983. je Šibenka postala prvak Jugoslavije, naslov so ji nato odvzeli], dvojna osvojitev evropskega pokala s Cibono, finale evropskega prvenstva leta 1989 v Zagrebu, finale na olimpijskih igrah leta 1992 v Barceloni, bi imeli gradiva za šesturni film ali desetdelno serijo.

Za vključitev vsega v devetdesetminutni film preprosto ni bilo časa, saj je dramaturško nemogoče obdelati vse od začetka do konca. Seveda je v filmu košarka, a dotaknili smo se le nekaterih tekem. Zanimali so nas Dražen, njegovo življenje, njegov neuničljiv karakter. Košarka je bila le en del tega.

Po scenariju prav v času olimpijskih iger drama v njegovem zasebnem življenju doseže vrhunec. Če bi jo razbili z olimpijskimi igrami, bi to pomenilo še petinštirideset minut filma. Preprosto ni isto snemati film o življenju in o športnem dogodku. Poleg tega si je vse tekme danes mogoče ogledati na spletu.

Kakšen je bil torej Dražen ­zasebno?

Na žalost nisem imel privilegija, da bi ga spoznal, sem ga pa srečeval ob večerih v Saloonu. Kot otrok sem spoznal njegovega brata Aca.

Seveda smo se veliko pogovarjali z njim, z mamo Biserko, s prijatelji, z nekdanjim dekletom, vsem sem zelo hvaležen za anekdote in pripovedi o njegovi osebnosti. To nam je bilo v izjemno pomoč. Sploh njegova družina nam je bila od začetka v veliko podporo, brez nje najverjetneje filma sploh ne bi posneli. Najprej smo se hoteli prepričati, da so oni z nami in si ga želijo. Zato mi je v Šibeniku največ pomenila Biserkina reakcija in zelo me veseli, da ji je film res všeč.

Kaj vam je dejala?

Bila je v šoku, jaz seveda tudi. Njeni komentarji so zelo pozitivni, zadovoljna je in tudi sam sem zelo zadovoljen z vsem.

FOTO: promocijsko gradivo

Biserka je med drugim pomagala Romini Tonković, ki igra Draženovo dekle Renato, pri pripravi na vlogo. Nekje je izjavila, da je bila prav Renata njegova največja ljubezen. Zakaj je njen lik pomemben?

Renata je Draženu sledila povsod. Zvezo sta začela že v Zagrebu, potem je šla z njim v Madrid in tudi v Ameriko. Pred tem je bil kako leto s Sanjo Doležal [pevko skupine Novi fosili], z Renato pa je ostal precej dlje, zato smo prvo, znova iz dramaturških razlogov, izpustili. Začnemo z malim Draženom v Šibeniku, nadaljujemo pa v Zagrebu, kjer spozna Renato.

Nekatere igralce ste iskali tudi po košarkarskih igriščih.

Ker film vključuje košarkarske prizore tako z malim kot z velikim Draženom, je bilo pomembno, da znajo igrati košarko, zato smo kasting izvajali ne le med igralci, ampak tudi med košarkarji. Lažje jih namreč naučim igre pred kamero kot košarke.

Lovre Tanfara, ki igra Aca, je branilec pri mladincih Šibenke. Genialni in talentirani Tonko Stošić, ki igra malega Dražena, je prav tako treniral košarko. Oba jo torej znata dobro igrati in imata karakter.

Domagoj Nižić, ki igra odraslega Dražena, je igralec, a tudi profesionalni odbojkar. Pomembno je bilo, da se giblje kot športnik. Seveda zna igrati tudi košarko, vendar je imel zasebnega trenerja, s katerim je vadil vsak dan. Poleg tega je skoraj do centimetra enako visok kot Dražen.

FOTO: promocijsko gradivo

Komentatorji na youtubu pišejo, da ni enako postaven in lep ter da je Tonko bolj karizmatičen od njega.

Zelo nehvaležno je igrati Dražena Petrovića. Na igrišču je bil borec. Kot je rekel Reggie Miller, je preklinjal v petih jezikih, hkrati pa je bil najboljši strelec, kar jih je kdaj videl. Toda večina športnikov je običajnih ljudi in si, ko je tekme konec, želijo le oddiha doma ali pijače s prijatelji.

Dražen je bil fantastičen športnik, osebnostno pa nekoliko zadržan; dostojen, dober, topel, pameten, ljubezniv – in to je najteže upodobiti. Domagoj je zato imel veliko težjo nalogo – otrok se ti tako ali tako takoj prikupi, sploh če je tako simpatičen in pameten kot Tonko.

Tudi vi ste imeli težko nalogo. Po eni strani prikazati Draženovo plastovito osebnost, po drugi pa zadostiti pričakovanjem njegovih bližnjih tako v zvezi z njim kot z upodobitvijo njih samih.

Nihče ni pritiskal na nas, zlasti ne družina Petrović, kot bi kdo pričakoval. Resnično smo imeli proste roke. Razumeli so našo željo po ukvarjanju z Draženovo osebnostjo, ki je filmična, ne s statistiko.

Dražen ni nikomur priznal, da je boljši od njega, dokler ga ni premagal na igrišču. Edini je verjel v zmago nad Američani leta 1992. Zaradi tega je bil največji. Vsak dan je poleg treninga z ekipo oddelal še svojega. In to od dvanajstega leta, ko je vzel ključe telovadnice in odšel trenirat sam, do smrti. To ga je naredilo posebnega – s statistiko naj se ukvarjajo dokumentarni filmi.

Tonko je povedal, da mu je bilo v veliko čast igrati svojega idola. Zanimivo je, da je Dražen vzor tudi današnjim mladim generacijam. Tudi moj brat je nekoč igral košarko. V Zagrebu sva takrat obiskala Draženov muzej, letos pa spominsko tekmo, ki je bila polna mladih in starih v Petrovićevih dresih.

Tudi jaz sem, veliko prej, preden sem vedel, da bom snemal ta film, svojega sina peljal v muzej in mu tam kupil Draženov dres. Tudi midva sva naletela na Biserko, ki naju je popeljala naokrog.

Tonko je Šibeničan. Tam so prve besede vsakega otroka mama, tata in Dražen. Nikogar ni, ki ne bi vedel zanj. Šibenik je poseben primer.

No, tudi moji otroci, triletna hči ter šestletni in petnajstletni sin, ga poznajo. Ogromno ljudi ga ljubi, velika zasluga za to pa gre zlasti Biserki, ki skrbi, da spomin nanj ne zbledi. Prepričan sem, da nikoli ne bo.

Za to sta zaslužna tudi nečak Marko in brat Aleksandar - Aco. Kako ste njega prikazali v filmu?

Kot starejšega brata. Njun odnos je bil vedno prijateljski. Dražen ga je imel za vzornika; dejal je, da bi verjetno tudi on postal vaterpolist, če bi Aco igral vaterpolo. Kljub bratski ljubezni sta bila zelo tekmovalna. Draženu je bilo najslajše premagati starejšega brata, naj je bilo to v dresu Šibenke ali Reala proti Ciboni. Pri Acu nisem zaznal ljubosumja, ker je bil njegov mlajši brat popularnejši. Je ambasador njegove zapuščine in v času šibeniške premiere je bil ravno v Španiji, kjer so Dražena sprejeli v tamkajšnjo košarkarsko hišo slavnih.

Odraslega Aca je odlično uprizoril Pavle Matuško, ki je še do lani igral za Slavonski Brod v prvi hrvaški košarkarski ligi, kot Dražen je branilec, tako da mu je bilo lažje. Košarko in igro ima v malem prstu.

Vključili ste tudi nekaj dokumentarnih posnetkov.

Da, v določenih prizorih se mešajo 'naša košarka' in arhivski posnetki. S temi smo si elegant­no pomagali, saj bolje pričarajo tisti čas. Košarka osemdesetih in začetka devetdesetih let je namreč povsem drugačna od današnje. Poleg tega ni igralca niti košarkarja, ki bi lahko poustvaril Draženove akcije. On je bil zares edinstven.

Kakšno občinstvo ste imeli v mislih med snemanjem filma?

Vsakršno. Govoril sem z enim od Draženovih biografov in tudi njemu je bil všeč. Veste, to ni tipičen športni film, kot jih gledamo v nedeljo po kosilu. Ciljamo na najširše občinstvo, tako starostno kot geografsko. Dražena je poznal ves svet in tudi mi bomo film poskušali poslati v svet.

FOTO: promocijsko gradivo

Je kaj simbolike v koprodukcijskem sodelovanju med Hrvaško, Slovenijo, Srbijo (in ZDA)? Dražen je bil povezan z vsemi temi državami, po razpadu Jugoslavije in izbruhu vojne pa je odmevalo prenehanje prijateljstva med njim in Vladetom Divcem. ESPN je o tem posnel film Once Brothers (Nekoč brata). Na spominski tekmi so Divca izžvižgali.

Ne bi se strinjal, zdelo se mi je, da ga je večina dvorane pozdravila, redki so mu žvižgali. Preveč se je pisalo o tem, zato je izpadlo napačno. Ampak taki ljudje vedno bodo. Mislim, da to ni bilo v redu, saj ti vstopnica za to tekmo ni dala pravice do izražanja svojega mnenja. Bil je memorial, na katerem se to ni spodobilo že zaradi Draženove družine. Lahko si mislimo, kar hočemo, a če so ga oni pripravili in povabili Divca, nimamo kaj žvižgati.

Lepo je bilo videti Draženove nekdanje soigralce. Po tekmi smo posneli nekaj njihovih izjav, ki smo jih uporabili ob koncu filma. Po izjavah Kukoča, Rađe in drugih je razvidno, kako zelo je bila reprezentanca povezana, od Zdovca do Divca. Ta reprezentanca je bila nekaj najmočnejšega, kar sem poleg Dream Teama kdaj videl v košarki. Še posebej na evropskem prvenstvu v Zagrebu leta 1989, na katerem so vse nasprotnike premagali z od dvajset do trideset točk razlike.

Imate radi košarko?

Zaradi Dražena sem jo začel trenirati, hodil sem ga gledat na tekme, sploh ko je igral v Ciboni. Znano je bilo, da bo, tudi če bo igral slabo, tudi če mu ne bo šlo, napočilo njegovih pet minut, v katerih bo sesul nasprotnika.

Takrat v trgovinah ni bilo mogoče kupiti klubskih dresov, zato da sva si s prijateljem, danes je znan odvetnik, Draženovega izdelala sama. V trgovini sva si kupila navadno modro košarkarsko majico in našitek z grbom Cibone. Tega sva si prišila na majico, na hrbet pa zalikala številko deset.

Spomnim se tudi, da se je, ko si ga srečal na cesti, vedno od nekod zaslišal vzklik: Draženeee!

Ste kdaj pristopili k njemu?

Ne, preveč spoštovanja sem čutil do njega. Danes je ljudem kaj takšnega veliko lažje storiti. Mi je pa žal – zelo rad bi imel fotografijo z njim.

FOTO: promocijsko gradivo

Glede na navezanost nanj si predstavljam, da je bilo čustveno tudi na snemanju.

Seveda, čustev se ne smemo sramovati. So zelo pomemben del ustvarjalnega procesa. Zavedali smo se, da bodo določeni deli filma imeli takšen učinek, kot na primer začetek. Veliko Šibeničanov nam je reklo, da smo mesto prikazali normalno in lepo.

Po drugi strani – ne bom razkril konca, a zares je ob filmu malokdo ostal ravnodušen. Težko je brez čustev delati film o nekom, ki je bil tako ljubljen in je odšel tako mlad. Sam se tako rekoč ne spomnim, kje sem bil, ko so mi sporočili novico o smrti bližnjega. Zelo dobro pa se spomnim, da sem ležal v postelji, ko sem po radiu slišal, da je umrl Dražen. Jokal sem ves dan. Ljudje do njega gojijo ogromno čustev, tako da razumem tudi tiste, ki jim film morda ne bo všeč.

Na snemanju se toliko dogaja, da se ne utegneš ukvarjati s čustvi. Nekatere prizore, za katere smo vnaprej vedeli, da bodo čustveni, smo tako tudi doživeli, kako jih ne bi. Sicer pa set ni enako kot končni izdelek. Včasih je na platnu kaj videti genialno, na setu pa je bilo velika muka. Super primer tega je prizor iz Spidermana, v katerem Kirsten Dunst v dežju poljublja Tobeyja Maguira, ki visi z glavo navzdol. Film je specifična umet­nost, ker se jo sodi po ekipnem delu, pravzaprav gradnji umetniškega dela. In za umetnost moraš trdo delati.

Bi še kaj dodali?

Ne; razen tega, da sem zelo hvaležen celotni ekipi. Rad rečem, da je režiser kot dirigent, ki orkestru predaja svojo vizijo ter ga usmerja, pri tem pa je pomembno poslušati druge. Ko denimo igralec prevzame vlogo, ustvari še njeno predzgodbo in jo na koncu pozna bolje od scenarista, torej tistega, ki si jo je izmislil.

Kot sem povedal, sem v tem primeru hotel delati film o karakterju in Draženovi osebni zgodbi, to me je pritegnilo. Eden od glavnih zapletov je vsaj zame prihod košarkarskega boga iz Evrope v Ameriko, kjer obsedi na klopi. Kaj se mu plete po glavi, ko je sam ... potem pa se odloči, da bo še močnejši.

Marko Njegić je v Slobodni Dalmaciji napisal, da je konec filma ganljiv kot v redkokaterem drugem hrvaškem filmu.

Malo je drugačen, a res ga ne bi hotel izdati. Zelo me veseli, da nam je uspelo in da so ga ljudje razumeli. Prizadevali smo si, da bi iz kina odšli zadovoljni.

Tisti, ki imajo kot jaz radi Dražena že vse življenje, ga bodo imeli radi še naprej. Tisti, ki ga bodo spoznali zaradi našega filma, so bonus. Zaradi njih je naš film tako pomemben: da vidijo, da je obstajal nekdo, ki je kot pionir odšel v Ameriko ter omogočil čudovitim in genialnim košarkarjem, kot sta Luka Dončić in Nikola Jokić, da premikajo meje in so nam v ponos.

V Draženovem času je NBA drugače gledala na Evropejce. Takoj ko je zadel trojko, ga je trener poklical na klop. Niso ga povabili na tekmo vseh zvezd, čeprav je bil za Jordanom in Dumarsom tretji branilec lige. A prav zaradi igralcev, kot so Dražen, Divac, Rađa, Kukoč in Sabonis, se je NBA začela odpirati. Zdaj jih med prvimi povabijo na tekmo vseh zvezd in med najboljšimi sta naša z Balkana: Jokić in Dončić. Časi so se povsem spremenili.