Ivo Milovanovič: Zaradi egoizma brez pravega slovesa

S kakšnimi občutki doživljate pokoj?

Če bi govoril samo o zadnjem projektu, torej minulem prvenstvu v nogometu, bi bil priokus grenek. Na televiziji sem bil 46 let in soditi moje delo po enem projektu bi bilo krivično. Odhajam zadovoljen, mislim, da sem svoje opravil pošteno, ne nazadnje sem se na sceni obdržal vsa ta leta. Vem, da imam pripadnike, in tudi tiste, ki v sodobnem času spletnih komentarjev pišejo vse mogoče neumnosti. A zadnje dejanje nekaterih ljudi ni bilo profesionalno.

 

Lahko poveste več?

Kolega Andrej Stare je predlagal, da bi finale svetovnega prvenstva komentirala midva, in v tem dejanju bi bila tudi simbolika slovesa. To je urednik Miha Žibrat odklonil. Ko sem ga na to opozoril, je dal ves program delati Urbanu Laurenčiču, ta pa ga je naredil egoistično, sebi je podelil najboljše in le večerne tekme ter seveda finale. Tudi njemu sem predlagal, da bi finale simbolično naredil jaz, vendar je to odklonil, kar je bilo po moji oceni nešportno. Modri trenerji dajo svojim varovancem vedno možnost aplavza v zadnji minuti – zato jih takrat zamenjajo. Ne ker igralec ne bi zdržal celotne tekme, ampak zato, da lahko pozdravi navijače. Mislim, da sva si z Andrejem zaslužila tako slovo, ampak na žalost so prevladali egoistični pogledi.

 

Ste morda prebrali intervju v Dnevniku, v katerem sta se novinar in odgovorni urednik športnega programa RTV Slovenija Gregor Peternel pogovarjala o napakah svetovnega prvenstva in omenila tudi vas zaradi večkratnega zamenjevanja Suareza s Sanchezom itd.?

Če je to glavni problem tega prvenstva, naj kar bo tako. Marsikdaj komu kaj uide v kopici govorjenja. Kdor je kadar koli kaj govoril, ve, da se zgodi tudi napaka. Priznam, da te sam sprva nisem zaznal, šele ko sem doma pogledal posnetke, sem jo uvidel. Seveda gre za napako, o tem ni dvoma, a iz tega delati slona je bedarija in je samo dokaz, na kakšni ravni je naše novinarstvo. Zato se s tem ne obremenjujem. Gre za muhe enodnevnice. Naj se v poslu obdržijo 46 let, kot sem se jaz, potem bodo videli, koliko je ura.

 

Se spomnite svojega prvega prenosa?

Seveda. Bilo je decembra 1975, tekma Budućnosti in Partizana, jugoslovansko prvenstvo, vem tudi, da je Partizan zmagal z ena proti nič in da je dal gol Vukotić v 65. minuti. Takrat sva s pokojnim Mitom Trefaltom delala vsak en polčas in imel sem srečo, da sem komentiral polčas, v katerem je padel gol.

 

Športnih uspehov res ni bilo malo …

Res je, bili so uspehi z jugoslovansko nogometno reprezentanco, z rokometno, ki je leta 1986 osvojila SP v Švici, svetovna prvenstva sem spremljal od leta 1978 do danes, spomnim se Čopove zlate medalje v skifu 1995, srebrne medalje rokometašev leta 2004 pa tudi bronaste s SP v Franciji 2017. Bili so časi Bojana Križaja, Jožeta Kuralta, pokojnega Roka Petrovića, skakalcev – Ulage, Norčiča, Tepeša, naših smučark itd. Spomnim se uspešnih tekem nogometne reprezentance z Zahovićem in Katancem na čelu ... Naredil sem 15 finalov Lige prvakov v nogometu. Bil sem na vseh svetovnih prvenstvih, razen leta 2006, ko sem imel infarkt. Od leta 1986 sem bil na vseh rokometnih svetovnih in evropskih prvenstvih. A nisem človek preteklosti, ampak človek današnjega dne in prihodnosti.

 

Vaša znamenita fraza je »po moji uri …«

Zgodba sega v leto 1982, na svetovnem prvenstvu v Oslu sem se pridružil Evgenu Bergantu - Kukiju, ko si je kupoval nov diktafon, in tudi mene sta premamila čudovita štoparica in snemalnik zvoka. Takrat na stadionih in med prenosi na ekranu še ni bilo ure, ki bi kazala uradni čas tekme, zato sem začel vklapljati svojo štoparico in skušal tako vsaj približno spremljati, v katerem delu tekme smo. Ker pa je bil uradni časomerilec le sodnik, sem svoji časovni oceni vedno pridal pojasnilo, da je to zgolj po moji uri.

 

Miran Ališič mi je v intervjuju rekel, da naj se športni komentator ne bi preveč vživel v tekmo. Sam priznam, da sem jokal skupaj z vami, ko smo Slovenci premagali Hrvate v tisti epski rokometni tekmi za tretje mesto v Franciji. Vaše stališče je očitno drugačno?

Ne vem, kaj je Miran, ki je bil moj učenec, mislil s tem …

 

Mislim, da je odgovarjal na očitek, češ da ne navija za Tino Maze med njenim smučanjem ...

Jaz sem absolutno za to, da šport doživljamo naravno. Če je tekma slaba, je ne morem narediti dobre, lahko pa naredim dober prenos. Če pa je tekma takšna, kot je bila omenjena, ne vem, kako bi ljudje odreagirali, če bi bil jaz popolnoma hladen, če se me to ne bi dotaknilo. Verjetno bi mi očitali, da nisem Slovenec, da sem bil pijan, da nisem bil zbran itd.

 

Športni novinarji preživite ogromno časa s športniki, s kom ste razvili še posebno dober odnos?

Recimo s Čopom. Bil sem celo na njegovi poroki, pa nisem sorodnik. Bojan Križaj ni šel nikoli neposredno domov, ampak je najprej prišel na televizijo in podal izjavo. Ko je končal kariero in je kaj potreboval, sem mu rekel, da so zanj vrata vedno odprta, ker je bil tako pošten do nas. Isto velja za pokojnega Norčiča ali pa za Primoža Ulago.

 

Odločitev pa sledi takrat, ko vidite stvari, o katerih se ne govori; če športnik dela napake, je eno, drugo pa je, če jih počne zaradi neprofesionalnega načina življenja ipd. Te stvari so spremljale tudi nogometno reprezentanco ...

Menim, da je treba vedeti, kje je meja. Vam iz lastne izkušnje povem. V karieri sem imel tudi sam kar precej intervjujev. Veste, kdaj je bilo največje zanimanje zame? Ko sem doživel infarkt. Takrat so bili naenkrat vsi zainteresirani zame. Kot bi zavohali kri. Jaz pa sem proti takemu novinarstvu. Kaj bi vi imeli od tega, če vam povem, da je sosedov Jože včeraj v bifeju pil pivo, čeprav mu je trener to prepovedal? Nič. Saj sem imel kritične komentarje, z imenom in priimkom. Seveda pa ljudje radi berejo trače. Tipičen primer je, ko je kolega Stare komentiral tisti znameniti hokej. Odziv je bil nenormalno velik. Ko je naredil kakšen dober prenos, pa ni bilo skoraj nobene pohvale. Odnos je ključen in jaz sem tega vajen. Najbolj si v čast štejem to, da so me nekateri veliki športniki poklicali, ko sem doživel infarkt. Ko je bil Iztok Puc na smrtni postelji, sva si zaupala svoje položaje, izkušnje in počutje, si nekako skušala pomagati. To so prave smernice. A to nikogar ne zanima.

 

Koliko vas je infarkt zaznamoval?

Vedel sem, da je to posledica mojega načina življenja, čeprav sem pri 52 letih še vedno aktivno igral mali nogomet, trikrat tedensko tenis pa še tekel sem. Telesno sem bil pripravljen, ampak preteklost je očitno pustila posledice. Prej nikoli nisem imel časa za refleksijo. Potem pa sem ga imel prvič v življenju veliko, vse se je vrtelo okoli mene, vsi so skrbeli zame, mi pomagali itd. Takrat sem podzavestno prepoznal znance, prijatelje in druge, od takrat ne sprejemam več nobenega priznanja, razen človeške pohvale, spoznal sem, da mi je družina najbližja, oni so tisti, ki mi bodo pomagali, da bom še kako leto preživel. Predvsem pa sem to sprejel kot življenjsko dejstvo in zdaj me ni strah umreti.

 

 

So hobiji, za katere bo zdaj čas?

Vrtnarstvo je gotovo eden od njih. Letos smo si celo naredili visoke grede, da ni težav s hrbtom! (smeh) Doma ne kupujemo paradižnika, solate, blitve, vse to pridelamo. K sreči imam dobre sosede in prijatelje, ki me učijo o tem. Prej nisem imel pojma. Eden mojih pomembnih kmetijskih svetovalcev je Bojan Prašnikar. Midva sva iz iste generacije, štiri leta sem bil kapetan, ko sva igrala nogomet. On pozna vsa gnojila na pamet. Genij je za te zadeve.