Hannah in njeno prazno življenje

Gotovo ni naključje, da je strokovna žirija na lanskem beneškem filmskem festivalu nagrado za najboljšo igralko podelila v Parizu živeči angleški igralki Charlotte Rampling. Prejela jo je za naslovno vlogo v francoskem filmu italijanskega režiserja Andree Pallaora, ki živi in dela v ZDA.

Čustven in tankočuten film Hannah je zgodba o osamljenosti pa tudi občutku izkoreninjenosti, ki ga prinesejo leta s svojimi omejitvami, medtem ko gre svet čedalje hitreje naprej. Ko Hannah pospremi moža v zapor na prestajanje kazni, je pred njo samotno življenje, ki ga bo preživljala kot čistilka v supermoderni hiši premožne družine. Že prehod iz njenega starega mestnega stanovanja v to supermoderno hišo na simbolični ravni pripoveduje o razkoraku, ne le ekonomskem, temveč tudi generacijskem in miselnem, ki se zaostruje. Vse bolj je ujeta v tišino in razmišljanje. Težko se navaja na samotno življenje, ki že prej ni bilo nič kaj razburkano.
 

Kako prenašati samoto?

Film je posnel leta 1981 v Trentu rojen režiser Andrea Pallaoro, ki je z Orlandom Tiradom napisal tudi scenarij. »Scenarij je bil pisan z mislijo, da bo vlogo Hannah igrala Charlotte Rampling. Vedel sem, da bom od nje dobil pravo mero notranjega vpogleda, raziskovanja lastne notranjosti. Moj namen je bil raziskovanje njenega notranjega sveta in doživljanja, občutka dezorientacije, ki preganja Hannah,« je poudaril režiser, ki je magistriral iz filmske režije na Kalifornijskem inštitutu za umetnost. Že njegov prvi kratki film Wunderkammer je dobil več mednarodnih nagrad in bil prikazan na več kot petdeset festivalih po svetu, celovečerni prvenec Medeas pa se je uvrstil v uradni program filmskega festivala v Benetkah. Film Hannah je prvi del trilogije s poudarkom na ženskih likih.

»Ko srečamo Hannah, ničesar ne vemo o njej. Ko ostane brez moža, se postavlja vprašanje, kaj zdaj. Skozi film smo raziskovali, kaj bo ta ženska naredila v tej situaciji. Kako bo prenašala samoto, osamljenost, sramoto in odtujenost. Čeprav je na robu obupa, vztraja. In v filmu tudi najde pot naprej,« je povedala 72-letna igralka, ki je bila dvajset let poročena s francoskim elektronskim glasbenim magom Jean-Michelom Jarrom. Čeprav je Angležinja, je bila pomembna igralka v številnih italijanskih, zlasti pa francoskih filmih. Režiser François Ozon jo je imel za filmsko muzo in igrala je v nekaj njegovih filmih. Prejela je številne nagrade za filmsko ustvarjanje, posnela album pesmi v kabaretnem slogu Comme une femme in napisala avtobiografijo Qui je suis​ (Kdo sem). Razgaljanje v avtobiografiji je potrdilo, da boleha za depresijo, kar je dalo filmu Hannah dodatno težo in prepričljivost.

Film o osebni stiski je posnet s številnimi bližnjimi posnetki Hannahinega obraza, ki le z rahlo mimiko nakazuje viharje in bitke v njej. Biti star in osamljen, ko zlahka izgubiš dostojanstvo, ko te čas in ljudje povozijo, je čedalje pogostejše in čedalje bolj prisotno občutje. Režiser jo je s tem filmom hotel potolažiti, prijeti za roko in ji dati moč za nov začetek, čeprav proti koncu življenja. Odločila se je, da ne bo nasedli umirajoči kit – metafora, ki jo režiser dobesedno prikaže, temveč se bo znebila balasta prejšnjega življenja in skušala zaživeti drugače.

Čeprav preživlja različne tesnobe, gledalci ne izvemo veliko o nekaterih dogodkih in njihovih posledicah, tako da lahko le sledimo Hannah v njeni negotovosti in skušamo dojeti, kaj se ji dogaja in kaj bo naredila. Tako kot v resničnem življenju.