Gledalec se ne more motiti

Ko se aprila 1992 ob babičini smrt­ni postelji zbere družina, sicer raztresena po vsej Jugoslaviji, se zvečer iz Sarajeva že slišijo streli, a zbrani se raje prepirajo in rovarijo o tem, kdo bo podedoval družinsko hišo.

Čustveno nabita komorna zgodba, črna komedija, postavljena v čas začetka vojne, o kateri si mnogi niso mogli predstavljati, da bo prišla, je nastala v okviru koprodukcijskega projekta Sarajevo, filmsko mesto za globalne zaslone, v katerem so sodelovali Obala Art Center, Sarajevski filmski festival in turška državna radiotelevizija. Zberi se, babica (Koncentriši se, baba) je tretji celovečerec režiserja in scenarista Pjera Žalice.

»Film pripoveduje o razpadu družine, ki se prepira o nepomembnih materialnih rečeh, medtem ko se okoli njih sesipa svet. Zaslepljeni z drobnimi nepomembnostmi ne opazijo resne grožnje. Film pripada času pred vojno, vendar menim, da močno nagovarja današnji čas in, kar je precej pomembno, to počne duhovito,« je povedal režiser, ki ni nikdar skrival, da snema filme za občinstvo.



Za celovečerni prvenec Gori (Gori vatra) je leta 2003 prejel srebrnega leoparda na festivalu v ­Locarnu, za drugega, Pri stricu Idrizu (Kod amidže Idriza), tudi nagrado občinstva na filmskem festivalu Kino Otok 2005. Nekdanji baskitarist glasbene skupine Hari Mata Hari je študiral književnost in filozofijo, na Akademiji za dramske umetnosti v Sarajevu je diplomiral iz režije, zdaj tam tudi predava. Veliko pozornosti je vzbudil tudi njegov ambiciozni dokumentarni film Orkester o skupini Plavi orkestar, ki smo ga pred leti videli tudi na Liffu.

 

Gospod Žalica, je bilo težko prepričati legendarno Miro Banjac, da pri devetdesetih nastopi v vašem filmu? Nekje sem prebral, da se je poznala že z vašim očetom.

Pričakoval sem, da bo težko. Slišal sem, da Mira ni najbolj pri zdravju, je v letih, ko že samo potovanje ni nekaj preprostega, kaj šele živeti zunaj domačega udobja in sodelovati na snemanju. Vendar je bila to le težava v naših glavah, ker gospa Banjac živi življenje, polno vneme, vitalnosti in profesionalne radoved­nosti, nikoli ne bi, kot je dejala, zamudila tako lepe priložnosti, ki se ji je ponudila. Z njo torej res nismo imeli težav. Odlično smo se priprav­ljali, čudovito snemali, seveda je popolnoma obvladovala prizorišče, a v tem smo vsi uživali. Mira je bila ­očetova prijateljica, vendar se nisva poznala, zato sem bil razburjen od navdušenja, a danes sem zelo ponosen na to izjemno sodelovanje.
 

Vaš film je avgusta odprl Sarajev­ski filmski festival, letos so ga priredili v virtualni obliki. Kako ste se imeli, kako ste ga dojeli, kakšen vtis je naredil na vas?

Te premiere sem se zelo veselil. Tretjič je naneslo, da je moj film odprl kak festival. Vsakič doslej je bilo drugače, vedel sem, da bo tudi tokrat, a se mi ni niti sanjalo, kako zelo drugače ... Brez občinstva. Ves čas so mi govorili: če je na spletu, to še ne pomeni brez gledalcev, na spletu pomeni, da si bodo film lahko ogledali ljudje z vsega sveta, prigovarjali so mi, da je taka prihodnost, da je tako v redu ... Meni se je zdelo vse prej kot dobro. Bilo mi je neprijetno. Premiera brez občinstva. Toda – motil sem se: ko so začela prihajati sporočila, mejli dobesedno z vsega sveta, in ko so prišle prve številke o gledanosti, sem si premislil.

V zdajšnjih okoliščinah so spletne platforme edina možnost izbire, pa tudi ko bomo pandemijo premagali, in vsekakor jo bomo, sem prepričan, da bomo kot pozitivno zapuščino uporabili ravno izkušnje s takim predstavljanjem filmov in televizijskih serij. Seveda močno upam, da je to bil prvi in zadnji Sarajevski filmski festival take vrste, izveden v spletni različici, hkrati pa sem prepričan, da bo pozitiven potencial tega pristopa v prihodnosti uporabljen kot močna spremljevalna dejavnost. Torej, letošnji festival lahko opišem kot pot od popolnega razočaranja do nove, pozitivne izkušnje, ki jo bom še kdaj uporabil.
 

Igralec Emir Hadžihafizbegović je za medije povedal, da ste spet naredili velik film, 'endemično bosansko zgodbo', ki je hkrati tudi razpad družine – in nekdanje Jugoslavije. Sam v filmu bolj vidim tragično zgodbo posameznika, mame. Se zelo motim? Kakšen bi bil vaš sinopsis filma v enem stavku?

Gledalec se ne more motiti. Če tako vidite film, je tako – ne glede na to, kaj sem jaz hotel doseči. Zame je bila glavna junakinja družina, vključno z mamo kot glavo družine. Če dojemate njeno usodo kot tragično, je to zame pohvala. Pove mi, da nam je uspelo narediti žive like, ne zgolj lupine, simbole. Tega sem se nekoliko bal.


 

Bolj komorno skoraj ne gre, sem pomislil med ogledom filma, družinska drama, strpana v staro hišo, da skoraj lahko pomisliš na teater. Nizkoproračunski film – je bil to za vas izziv ali ste se zgolj sprijaznili s stanjem in naredili, kar ste lahko?

Zelo zanimivo vprašanje, izjava, o kateri ne vem, ali je kritika ali pohvala. A saj ni pomembno, ker precej natančno opisuje moje stališče v tem procesu. Ukleščen sem bil v okove rokov in financ, a morda me je ravno to dodatno motiviralo, saj se je ves postopek nastajanja filma zdel zelo zanimiv, predvsem pa razburljiv izziv.

Treba je poudariti, da je to občutenje prevevalo celotno ekipo, od tehničnega dela, prek avtorjev, igralske zasedbe, do producentov. Vsi vpleteni smo si želeli, da bi se v okvirih nizkega proračuna in malo časa, ki smo ga imeli na voljo, čim bolje odrezali. Vse skupaj je bilo kot nekakšno gverilsko delovanje, polni smo bili adrenalina, pripravljeni smo bili tvegati, čeprav je to prineslo možnost za napake. Upam, da jih kljub vsemu nismo naredili preveč.

Kakorkoli že, snemanje filma Zberi se, babica je bilo zahtevna in čudovita izkušnja, sodeloval sem s fantastičnimi ljudmi. Kar zadeva gledališče: enako mi je namignilo več ljudi, vsekakor zanimiva zamisel. Mogoče bi morali scenarij prevesti v slovenščino in prirediti za oder, tu ste od nekdaj imeli odlično gledališče.