»Filmi so končno v koraku s časom«

Primož Bezjak je Luka, Jernej Šugman pa Matej, sta par, ki živi z Matejevo hčerko Mio. A po Matejevi smrti se morata Luka in Mia boriti za obstoj svoje nekonvencionalne družine. Tako se bere vsebina novega slovenskega filma Skupaj, Primož pa nam v pogovoru med drugim pove: »Ko sva z režiserjem Markom Šantićem razmišljala, kdo bi igral mojega partnerja, se nama je Jernej zdel popolna izbira. Nekdo, ki ga vsa Slovenija spoštuje, je pravi človek, ki lahko ljudem približa na videz kontroverzno situacijo, ki pa jih je okoli nas toliko, da bi jih morali že zdavnaj sprejeti.«

Tema filma je pred tremi leti ob referendumu razdelila slovensko javnost, ste si želeli sodelovati pri filmu, ki lahko spremeni miselnost ljudi?

Želim delati projekte, ki osvetljujejo točke, ki bi morale že biti osvetljene. Smešno je reči, da je ta tema aktualna, saj istospolne zveze obstajajo že od nekdaj in tudi ljudje bi morali to dojemati kot nekaj povsem običajnega. Zame in za moj krog ljudi je to nekaj običajnega. Čutil sem veliko odgovornost, ker sem se želel izogibati stereotipom. Scenarij je Irena Svetek napisala kot odziv na referendum, takrat smo bili mnogi prizadeti in žalostni zaradi rezultata.

Kar nekaj let smo gledali socialne drame o malem človeku, ki se bori proti sistemu in tajkunom, zdaj pa v slovenskih filmih gledamo drugačne zgodbe, v Posledicah stiske najstnikov, v Ne bom več luzerka negotovo prihodnost mladih, tudi film Skupaj prinaša malo drugačno temo …

Režiserji in režiserke mlade generacije so končno dobili priložnosti, da začnejo delati, zato nastajajo dobri filmi. Mnogo let smo imeli igralci ob ponujenih vlogah občutek, da scenariji nimajo stika z resničnostjo, ki jo živimo, zdaj pa so filmi bolj urbani in v koraku s časom.

Je zaradi smrti Jerneja Šugmana za vas ta film žalosten?

Vedno bo zaznamovan z njegovo smrtjo, to je bil zadnji film, ki ga je posnel. Tragedija je bila huda. Čudno sta se povezali fikcija in resničnost. Ko smo delali, sem film videl dvakrat, a ko sem ga gledal na Festivalu slovenskega filma, me je še enkrat sesulo zaradi Jernejeve smrti.

Film bomo videli na TVS, je to konec njegove poti ali gre še na kak festival ali v kinematografe?

Na festivalih ne sprejemajo filmov, ki so že bili predvajani na televiziji, zato se bo, kot kaže, njegova pot končala. Režiser Marko Šantić je na TVS želel doseči tudi, da bi ga predvajali v kinih, a očitno tam ni želje, da bi se to zgodilo. Upam, da bo vsaj večkrat predvajan na televiziji in da ga bo videlo čim več ljudi, ker bi bilo res škoda, če bi ostal prezrt.

Gledalci vas še danes poznajo po vlogi v Petelinjem zajtrku, od snemanja je minilo že kar nekaj let, kako se spominjate te uspešnice?

Film je čudovita avantura, 50 ljudi je dva meseca skupaj vsak dan 16 ur, spletejo se močne vezi, ki ostanejo. Srečuješ se in ostaneš prijatelj. Je pa neverjetno, še danes se mi dogaja, da me kdo na cesti ustavi in omeni Petelinji zajtrk.

Še vedno trpim, ker me Dragan Živadinov ni povabil v predstavo Gravitation Zero, ki jo je naredil v breztežnostnem prostoru, to bi res rad izkusil. Pa padalstvo in prosti pad tudi

Pri tem filmu je bil opazen učinek snežene kepe; ko ga je videlo določeno število gledalcev, so ga hoteli videti vsi. In prav to je pogosto težava pri slovenskih filmih, v kinematografih ne ostanejo dovolj dolgo, da bi se to lahko zgodilo.

Veliko odličnih slovenskih filmov kar ponikne, ker so bili premalo časa v kinematografih. Vemo, da ima povprečen gledalec še vedno odpor do slovenskih filmov. Pri Petelinjem zajtrku je bilo več dejavnikov, ki so pritegnili v kino, med drugim Severina, potem pa se je dobra beseda širila od ust do ust. No, zdaj je bil še tolikokrat predvajan na televizijskih kanalih, da so ga videli še tisti, ki ga takrat niso, tudi nove generacije.

Vas bomo v prihodnje gledali tudi na televiziji? V Reki ljubezni vas ravno ne vidim, v novih kriminalnih serijah, ki jih zdaj snemajo, pa brez težav …

Pogovarjali smo se, da bi igral v kriminalni seriji, a mi delo v gledališču ne dopušča dovolj časa. Dobil sem tudi povabila za serije, ki jih gledamo na komercialnih televizijah, a me to ne zanima. Sicer pa v Mladinskem gledališču delam dva nova projekta, v kino pa bo prišel tudi film Igram – sem režiserja Miroslava Mandića, v njem imam manjšo vlogo. To je trilogija, ki so jo snemali v Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem in v Sloveniji, tema pa je meja med resničnostjo in fikcijo v življenju igralcev.

Tudi vas rado navduši kaj, s čimer se srečate v gledališču. Ko ste v Mladinskem delali predstavo Pavla nad prepadom, ste številni igralci tudi zares začeli plezati. To še počnete?

Še vedno plezam, res je fantastično, ker premaguješ svoje strahove. Postal sem zasvojen in kolikor mi čas dopušča, se s tem še ukvarjam. Sem pa vedno oboževal vse, kar je v gledališču telesnega. Ko smo z Matjažem Pograjcem za Betontanc delali hibride med športom in teatrom, je bil to zame velik užitek. Takšni projekti so super, ker se naučiš nekaj novega.

Je še kak izziv ali strah, ki ga želite premagati na odrskih deskah in v življenju?

Brez dvoma. Še vedno trpim, ker me Dragan Živadinov ni povabil v predstavo Gravitation Zero, ki jo je naredil v breztežnostnem prostoru, to bi res rad izkusil. Pa padalstvo in prosti pad tudi (smeh).

No, padalstvo bi težko postavili na oder …

Na oder ne, a predstave se ne dogajajo samo na odru (smeh).

Film Skupaj
sreda, 12. decembra, ob 20.05
TV SLO 1