Filmi, ki se jih razume in čuti

Na otoku Fårö med Latvijo in Švedsko v borovem gozdičku stoji osamljena podolgovata pritlična hiša. Skozi okno pronicajo jutranji sončni žarki in božajo orumenel lesen opaž. Tam je za delovno mizo ob zori svoja zadnja leta rad posedal Ingmar Bergman in skozi veliko pravokotno okno, kot bi gledal filmsko platno, opazoval, kako severni veter upogiba grčaste borovce in naganja pene Baltika na neizprosno kamnito obalo.

Ko so prividi dobili obliko, jih je zapisal kar na mizo, steno ali vrata, kar je bilo najbolj pri roki. Nekaj takih zapiskov v hiši, ki je danes odprta za turiste, še danes priča o njegovi obsedenosti z delom in sistematičnem ter analitičnem umu. Tako črtice na vratih spalnice štejejo srečne in manj srečne dni z ljubo Ingrid, s katero je preživel 24 let življenja.

Ernst Ingmar Bergman se je rodil 14. julija 1918 v švedskem mestu Uppsala. Bil je prestrašen in občutljiv deček, zaznamovan s strogo vzgojo avtoritativnega očeta, luteranskega pastorja, ki je otroke discipliniral z zaklepanjem v omaro. Pri šestih letih je prvič videl film in postal obseden z gibljivimi slikami. Bolj kot vse na svetu si je želel filmski projektor. Ko ga je za božič namesto njega dobil brat, je bilo to eno največjih razočaranj njegovega otroštva.

Vse življenje so ga preganjale teme, kot so smrt, strah, bolezen, vera, izdaja, osamljenost, norost in odnosi med ljudmi. Človekov obraz, ki ga je s kamero pozorno motril, je bil eden izmed njegovih najljubših motivov.

Oživljanje resničnosti

Filmska skupnost ga je začela resneje sprejemati, ko je leta 1955 posnel Nasmeh poletne noči (sicer že svoje sedemnajsto filmsko delo) in si prislužil nominacijo za zlato palmo na canskem festivalu. Sedmi pečat in Divje jagode, oba posneta leta 1957, sta se zapisala med filmske klasike. Sedmi pečat je zanj imel zdravilno moč, kot je povedal, saj se je prek tega filma znebil fiksacije smrti. V filmih je velikokrat obračunaval z demoni iz otroštva. Pozneje je prek filmskih junakov razreševal in preigraval scenarije resničnih konfliktov iz pestrega zasebnega življenja.



»V filmih ne poskušam ustvariti resničnosti, ampak jo poskušam oživeti,« je dejal in se tega vodila držal v filmu in gledališču. Prepričan je bil, da realnost sabotira vizijo, zato je iz resničnega življenja jemal le koščke in jih umeščal v vesolje svojih vizij, sanj, idej in misli. »Čarovnija filma je v tem, da gledalci resnično verjamejo temu, kar se dogaja na platnu,« je povedal v nekem intervjuju. Hotel je, da bi gledalci njegove filme hkrati razumeli in čutili.

V šestdesetih letih je odkril otok Fårö, ki je bil kulisa filmom, kot so Onstran zrcala (1961), Persona (1966), Sram (1968), Strast (1969) in Prizori iz zakonskega življenja (1973). Obsedenost s filmom je znal kot virus razširiti na druge in okoli sebe zbral tesno ekipo sodelavcev, ki so mu pomagali uresničevati vizijo. Atmosfero njegovih filmov je ustvarjal direktor fotografije Sven Nykvist, v zapletene psihološke študije karakterjev pa so se poglabljali igralci in igralke Bibi in Harriet Andersson, Liv Ullmann, Gunnar Björnstrand, Erland Josephson, Ingrid Thulin in Max von Sydow.

Poleti film, pozimi gledališče

Veljalo je, da se Bergman poleti posveča filmu, pozimi pa gledališču. Ko je torej pozimi leta 1976 na odru Kraljevega gledališča v Stockholmu (katerega umetniški vodja je bil) postavljal Strindbergovo dramo Smrtni ples, so ga aretirali zaradi utaje davkov.

Živčnemu zlomu in javnemu ponižanju je sledila velika depresija ter odločitev, da ne bo več posnel filma na Švedskem. Preselil se je v München, kjer je z britanskimi, ameriškimi in norveškimi koproducenti posnel še filme Kačje jajce (1977), Jesenska sonata (1978) in Iz življenja lutk (1980). Svoj zadnji film Saraband (2003), nadaljevanje filma Prizori iz zakonskega življenja, je posnel štiri leta pred smrtjo. Umrl je 30. julija 2007 v spalnici hiše na otoku Fårö, kamor skozi premišljeno vgrajeno okno ob različnih urah proseva čarobna difuzna svetloba, ki je močno zaznamovala atmosfero njegovih filmov.