Film, ki ga ni ustavila niti vojna

Le kdo bi hotel gledati film o babici, ki pobegne iz doma za starejše občane? Vsi. To je bilo jasno že na premieri na današnji dan pred natanko tridesetimi leti. Pred polno Linhartovo dvorano Cankarjevega doma se je drenjalo še nekaj sto obiskovalcev, ki so si želeli ogledati prvi film v samostojni Sloveniji. Nato se je zgodilo nekaj nepojmljivega, se je spominjal režiser Vinci Vogue Anžlovar. »Za vse so odprli vrata in ljudje so posedli po tleh, po stopnicah, se postavili ob steno … Bilo je zelo ganljivo.«

Še dobro, da tedaj 28-letni Vinci Vogue Anžlovar ni dovolil, da bi se vanj naselil dvom o tem, koga bi zgodba zanimala, in se je spustil v avanturo, ki se ji pravi debitantski film. Anekdota pravi, da je vzel steklenico tekile, sedel za pisalni stroj ter v štirih dneh spisal scenarij za road movie o nenavadni vagabundski trojici. Oseminšestdesetletna Sara (Majolka Šuklje), ki jo »to neumno bitje, ki ga mora po naključju klicati hčerka«, strpa v dom za ostarele, nima nobenega namena tam ostati in jo ob prvi priliki pobriše. Kam pa kam? Ja na morje vendar! nonšalantno zamahne sopotniku saksofonistu Davidu (Bojan Emeršič), in ko se jima pridruži še pevka Laura (Nataša Matjašec Rošker), se zabavna, glasbe polna romantična komedija lahko začne.

Film je delno avtobiografski, je priznal Vinci Vogue Anžlovar pred obletnico premiere. Tako kot glasbenik David je tudi sam človek mnogih talentov, ki jih ne more izkoristiti zaradi različnih okoliščin, je dejal režiser, ki je film spisal, režiral, ga produciral in zanj ustvaril glasbo. Ob tej podobnosti s filmskim junakom se je namuznil, »to je po tridesetih letih še vedno aktualno«.

Majolka Šuklje in Bojan Emeršič v filmu Babica gre na jug. FOTO: Miha Fras

A preden bi se avtobiografska patetika, kot jo imenuje sam, utegnila preveč razpasti, jo je v filmu poskusil zajeziti s humornimi preobrati, ironijo, sarkazmom, »da bi razbremenil težo samoizpovedi«. Ker v težkem otroštvu (ki ga je podrobno razkril v dokumentarnem avtoportretu Selfie brez retuše, 2015) ni imel sreče z roditelji, si je vedno želel babico, ki bi bila odštekana, svobodomiselna, kul. In jo je našel v Majolki Šuklje. Prvič jo je videl v predstavi Šeherezada Tomaža Pandurja in bila je »ljubezen na prvi pogled«.

Poleg avtobiografskih elementov v zgodbi ne manjka pronicljivih opažanj in družbenokritičnih osti, lepo zavitih v zabavne gege. Poleg glavne trojice v filmu mrgoli markantnih stranskih likov, med njimi imajo pomembno vlogo, kot se za film ceste spodobi, zaposleni na bencinskih črpalkah. Kot je pojasnil režiser, gre za prispodobe (filmskih) kritikov. Prvi (Marko Derganc - Dergi) ima posmehljiv, vzvišen pristop in je tiste vrste kritik, ki bolj zameri, če njegova kritika ni sprejeta, kot pa kritizirani avtor sam. Drugi (Gojmir Lešnjak - Gojc) je tiste vrste kritik, ki je tudi sam ustvarjalec in navdušenec nad vsemi oblikami ustvarjanja. Tretji (Alojz Svete) pa je obseden s samim sabo in svojim svetoboljem.

Vojna kot kulisa

Z neregistriranim mercedesom starodobnikom, »dekadenco«, torej Babica in njeni sopotniki ovinkarijo proti morju, pri čemer se lahko pozorni gledalci zabavajo ob klasični filmski lokacijski diskontinuiteti. Tako z bencinske črpalke v Postojni skočijo naprej nazaj v Podpeč, iz gozdne poti na Kureščku pa se pogled razpre naravnost na morje. Vmes med potjo do Portoroža prečkajo tudi hrvaško Istro, kjer pa so filmarji zašli v težave. No, takih nevšečnosti je bilo glede na okoliščine – izbruh vojne na Balkanu – še sorazmerno malo.

Babico so snemali poleti, ko so po desetdnevni vojni kolone vojaških vozil JNA zapuščale Slovenijo in so nebo nenehno preletavala letala. Snemanje tona je bilo zato praktično nemogoče. Na koncu je bilo treba zvok nadsinhronizirati.

Med snemanjem nočnih prizorov v Ljubljani so ekipi zvesto sledili možje v modrih audijih, ki jih je zanimalo, kaj si imajo toliko povedati prek voki-tokijev. Ko je stari mercedes – z beograjskimi tablicami – zapeljal čez mejo, so hrvaški policisti zadevo vzeli kot neslano provokacijo in filmarje skoraj pridržali, dokler jim niso razložili, da v zgodbi glavni junak vozi neregistrirani avtomobil, zato nenehno menja registrske tablice.

Japonski film v slovenščini

Snemanje prvega celovečerca v samostojni Sloveniji so zaznamovale tudi tehnične posebnosti dobe. »O Babici gre na jug lahko brez postavljanja rečem, da sem prvi in edini, ki lahko trdi, da je bil prvi in edini, ki je videl prvi slovenski film v samostojni Sloveniji. No, ko smo snemali ta film, pri nas še nismo imeli 'videoasista', se pravi zaslona, na katerem bi lahko režiser oziroma ekipa videla, kaj snemamo. Edina slika je bila tista v iskalu kamere, in tako sem kadre videl samo jaz,« je povedal direktor fotografije Babice Peter Bratuša. Posnetke so lahko preučili in tehnično pregledali šele nekaj dni pozneje na projekciji. »To se je v tridesetih letih seveda spremenilo. Bojim pa se, da se ni spremenilo dejstvo, da za takšen projekt v Sloveniji pred tridesetimi leti in žal tudi danes ne bi dobili državnega denarja. Odpor 'stroke' do takšnega žanra, romantične komedije, je pripeljal do tega, da takšnih scenarijev nihče več ne piše. Še dobro, da smo takrat imeli japonskega producenta,« je pristavil Bratuša.

Kam pa kam, babica? Kam, na jug vendar! FOTO: Miha Fras

Večkrat v preteklosti se je že pošalil, da je to prvi slovenski film, posnet z japonskim denarjem, in prvi japonski film v slovenščini. Film je namreč v celoti financiralo podjetje Tocuma Japan Corporation, ki je scenarij Vincija Vogua Anžlovarja izbralo na svetovnem natečaju. Nagrada 250.000 dolarjev je bila namenjena za realizacijo filma. A pri tem poslu ni šlo vse gladko. Komaj rojene Slovenije še ni priznalo veliko držav, med njimi tudi Japonska. Ker podjetje ni hotelo nakazati denarja v »neobstoječo državo«, ga je prenakazalo v sosednjo Avstrijo, kjer je ekipa odprla račun. Bratuša in Vogue Anžlovar se rada spomnita, kako sta po denar v Avstrijo prišla osebno, si ga natlačila v žepe, potem pa aufiderzen, hitro nazaj domov snemat film.

A tudi po končanem snemanju se drama ni končala. Arhiv Slovenije je Voguu Anžlovarju odobril sredstva za izdelavo več filmskih kopij. Zaradi inflacije so sredstva tako hitro kopnela, da so si po nakazilu lahko privoščili komaj eno kopijo, in še po to so namesto v Zagreb, kjer se je razvnela vojna, morali v nov laboratorij v Budimpešto. Tehnično gledano je to prvi slovenski film v tehniki dolby ­stereo.

Vse se je srečno izteklo, film je dočakal premiero, še prej pa ga je posebna komisija novonastale države kot svojega kandidata nominirala za tujejezičnega oskarja. Kandidatura je bila zavrnjena, saj ZDA Slovenije še niso priznale.

Zimzeleni soundtrack

Z Babico smo dobili tudi prvi slovenski resni filmski soundtrack. Vse skladbe razen standardov When I Fall in Love, Tequila in Drive My Car so avtorsko delo Vincija Vogua Anžlovarja. Sam jim pravi »božji navdih«, saj je večino melodij in osnovnih harmonij sprogramiral na sintesajzerju. Glasbo je aranžiral Milko Lazar, ki je tudi odigral saksofon in klavir, svoje so med drugimi prispevali znani jazzisti, bobnar Ratko Divjak, kitarist Primož Grašič ter trobilca Dominik in Lojze Krajnčan. Skladbam je dala dušo Mia Žnidarič. »Spoznala sva se v Moderni galeriji, ko je tam delala kot natakarica. Ko mi je prinesla viski, je prepevala Billie Holiday in jokala. Dve solzi sta kapnili tudi v moj kozarec,« se je prvega srečanja spomnil Vinci Vogue Anžlovar. Nataša Matjašec Rošker je petje tako doživeto odigrala, da je veliko gledalcev mislilo, da zares poje ona.

Med vsemi posebej izstopa skladba If you'll be back, pesem hrepenenja. »Napisal in uglasbil sem jo pod nekim oknom v stari Ljubljani, v nekem odnosu, ki je bil ves čas vroče-hladen. Mia ga je odpela v studiu bosa, da je imela boljši stik z zemljo,« se je režiser spomnil napeva, ki je edina nit med Babico in Dedkom, ki se je napotil na jug trideset let pozneje. Pesem je v novem filmu dobila vročekrvno balkansko preobleko, postala je dedkova tema (upodobi ga Boris Cavazza). V prevodu v srbščino jo odpoje Nuška Drašček.

Peti celovečerni film Vincija Vogua Anžlovarja Dedek gre na jug bomo v kinematografih videli prihodnje leto. Režiser, ki si je med filmi Gipsy Eyes oziroma Oko za oko (1993), Poker (2001) in Vampirji z Gorjancev (2008) – ne po svoji volji – jemal dolge premore, pa že pripravlja nov film Tartinijev ključ, po mladinskem romanu ­Romana Kukoviča.