Filmski svet je v zadnjem času pretrpel veliko. Večno podhranjen, večkrat nerazumljen, podcenjen in v nenehnem boju z birokratskimi mlini za obstanek in prostor pod kulturnim svodom. Če bi iskali simbol filmskega vztrajanja, strasti, neomajnosti, zanosa in delovne etike, bi ga našli v letošnji nominiranki za Delovo osebnost leta.

Ema Kugler pooseblja film. Je verjetno najbolj celostna filmarka, kar jih živi. Odkar so jo pred tridesetimi leti začarale podobe filma Pine Bausch in se je, diplomirana ekonomistka, zapisala umetnosti, živi le še za njeno sedmo vejo. Film sanja, lovi po meandrih nezavednega, ga domisli, izpiše in izriše, izdela scenografijo, rekvizite in kostume, producira, zrežira, zmontira in ga pošlje v svet.

Pred nami se prikaže pojava drobne kuštrave ženske, ki v smučarskem kombinezonu in v gojzarjih ter rokavicah – ker je zunaj minus, v veliki hali, kjer si je uredila atelje, pa ni ogrevanja – od jutra do večera žaga, brusi, struga, barva, polira, podira in sestavlja gromozanske kose rekvizitov, iz katerih bo zgradila nov svet.

Tudi Človek s senco, njen peti celovečerni film, govori o nezmožnosti obstajati kot avtonomno, svobodno bitje. Na retorična vprašanja, ki si jih postavlja, še ni našla odgovorov, niti se pretirano ne ukvarja s tem, ali jih bodo razumeli drugi. »Življenje je zato, da ga živimo, ne pa razumemo,« pravi. Zanjo sta smisel in lepota bivanja ustvarjanje. Zakaj tako garaš in se mučiš, jo sprašujejo, ko jo opazujejo med zamaknjeno zavzetostjo. »Nekaj se naseli vame in ne neha vrtati in me žuliti, dokler tega ne spravim iz sebe,« ustvarjalno nujo opiše kot fiziološko potrebo.

V intervjuju za Delo je pred časom razmišljala: »V ozki reži sedanjosti, ki je stisnjena med spomini preteklosti in iluzijami prihodnosti, človek lahko vsaj za hip uresniči svojo svobodo. Meni se to zgodi v trenutkih kreacije, ko odpadejo vsi imperativi, vsi občutki manjvrednosti in si rečem: 'To sem jaz' in ni prostora za: 'Kaj bodo pa drugi rekli.'«

Tudi Človek s senco, njen peti celovečerni film, govori o nezmožnosti obstajati kot avtonomno, svobodno bitje. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Socialni kapital

A multidisciplinarnost Eme Kugler ni izraz nekakšnega nečimrnega perfekcionizma. V to jo sili kronično podfinanciranje njenih projektov. Nikoli nima dovolj denarja, da bi najela druge filmske ustvarjalce in film posnela v boljših pogojih. Kljub temu vsi, ki jih povabi k sodelovanju, brez pomisleka takoj privolijo. Njen socialni kapital je velik. Njena vnema nalezljiva. In vedno znova se izkaže, da univerzalni etični kod v človeku obstaja – nekaj, v kar sama trdno verjame.

Zato tudi ne obupa in na Slovenske železnice, ki so ji v brezplačen najem odstopile staro strugarno v okviru Železniškega muzeja, kjer si je pred desetimi letih uredila atelje, zdaj pa jo mečejo ven, vztrajno naslavlja prošnje za podaljšanje pogodbe. Umetnici, ki slovenski filmski arhiv bogati z novimi simbolnimi prostori, nenehno grozi, da bo ostala brez svojega dejanskega prostora pod soncem.

Na domačih filmskih razpisih projekte Eme Kugler pogosto zavračajo, češ da zgodba nima jasne narativne linije in da liki niso dovolj dramaturško izdelani. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

42 mednarodnih nagrad

Na domačih filmskih razpisih projekte Eme Kugler pogosto zavračajo, češ da zgodba nima jasne narativne linije in da liki niso dovolj dramaturško izdelani. V tujini fabulativnost njenih filmov nagrajujejo. Avantgardna psihoznanstvenofantastična meditacija Človek s senco, z Markom Mandićem in Natašo Matjašec Rošker v glavnih vlogah, je v dveh letih od nastanka prejela že 42 nagrad. Zavrtela se je že na vseh celinah, razen Afrike, in na več kot 80 festivalih žirije mednarodnih filmskih kritikov, strokovnjakov, distributerjev in producentov prepričala, da so jo razglasili za najboljši eksperimentalni celovečerec, nagradili scenografijo, glasbo, zvočno podobo …

Doma je film doživel le nekaj projekcij, redne kinematografske distribucije ni dočakal. Za umetnico je najbolj pomembno, da je film videla tako raznolika publika, četudi v majhnih krajih po svetu. Nikoli ne veš, pravi Kuglerjeva, kdaj bodo podobe v nekom sprožile tisto iskro, kot jo je v njej plesni filmski esej Pine Bausch, in mu bodo za vselej spremenile življenje.