Etične dileme dokumentaristike

V nadaljevanju preberite:

»2015, ko smo mel tu po 5000 izbeglic, mi smo tu stali in gledali, oni so drugače vonjali … ne morem drugače po domače rečt, drugač so smrdel.«

»Za našega človeka, ki je 50 let delal v državi tukaj in plačeval vse prispevke, za njega država nima, da bi mu doplačala [h pokojnini]. Za tiste [begunce na meji] pa imajo, da jih futrajo.«

»Jaz bi nosila ruto v Afganistanu, ker bi me bilo strah, da bi mi kdo kaj naredil, če je ne bi. Ko gremo Evropejci v druge dežele, se vedno prilagodimo. Če torej pridete k nam, se morate prilagoditi.«

»Koliko je bila stara vaša hčera, ko je rodila vašega otroka? Šestnajst in oni [na sodišču] so prikazovali, da je mladoletnica.«

Prvi dve izjavi pripadata dvema »ksenofobnima kmetavzoma iz Brežic«, kot sta v opisu filma Sava opredeljena v festivalskem katalogu, s tretjo je afganistanski smučarki poskusila spraviti v red njuna trenerka v filmu Smučarske sanje. Četrti odgovor pa pripada ptujskemu Fritzlu, obsojenemu pedofilu, ki na Dobu prestaja 20-letno zaporno kazen.

Sava v režiji Britanca Matthewa­ Somervilla, slovensko-avstrijsko-finska koprodukcija Smučarske sanje ­Haidy Kancler in zaporniški blues Dolina solz Boštjana Korbarja sicer niso povezani, razen tega, da smo si jih po naključju ogledali konsekventno. In tako se je po naključju razkrila nit, ki formalno različne filme povezuje. Vsi namreč vključujejo »sporne« like in izjave, ob katerih se spogledujemo in v sogledalcih iščemo afirmacijo lastnega nelagodja.