Doma v nemilosti, na tujem nagrajevani in spoštovani

V zadnjih dneh iz tujine prihajajo za slovenski film vesele novice. Novice o nagradah, posebnih časteh in celo finančni podpori, ki jo slovenski filmski ustvarjalci uživajo v svetu. Pri nas so še vedno v nemilosti odločevalcev, ki še niso izpolnili vseh obveznosti preteklega leta niti jim omogočili nadaljnjega dela. Zato naj te novice doma še posebej odmevajo.

Nagrade zadnjemu filmu Eme Kugler Človek s senco sledijo kot … senca. Film z letnico nastanka 2019 še vedno zbuja pozornost na mednarodnih festivalih od Severne do Južne Amerike, od Indije do Evrope – in zmaguje. Konec februarja je iz New Yorka režiserka, scenaristka, montažerka, performerka, scenografka in kostumografka Ema Kugler prejela novico, da je Človek s senco prejel nagrado za najboljši celovečerni film na podelitvi American Filmatic Arts Awards, ona pa je najboljša režiserka letošnje virtualne edicije festivala, kjer mednarodne neodvisne filme izbira in nagrajuje 20-članska žirija mednarodnih filmskih kritikov, strokovnjakov, distributerjev in producentov.

To sta že štirinajsta in petnajsta nagrada za film, v katerem umetnica preizprašuje svobodno voljo, pahnjenost v nemilost družbenih sistemov moči in nadzora, ki upravljajo človeške usode od rojstva dalje. V filmu nastopajo Loup Abramovici, Marko Mandić, Matija Vastl, Jure Henig­man, Nataša Matjašec-Rošker, Nataša Živkovič in Maj Gruden.


 

Usodna francoska naveza

Pot dokumentarističnega eseja Matjaža Ivanišina se je pred skoraj štirimi leti začela v Franciji, kjer se je ta filmski razmislek o obrednih (moških) igrah, ki razkrivajo globlje družbene motive, predstavil v glavnem tekmovalnem programu festivala FID Marseille. Že začetek je bil obetaven. V Marseillu je Playing Men prejel eno od dveh glavnih mednarodnih nagrad in bil nagrajen še na festivalu novih filmskih govoric Entrevues Belfort. Nato je obšel svet in med drugim obredel festivale v Rotterdamu, Sarajevu, Lizboni, Linzu in ZDA, predvajali so ga tudi v centrih sodobne umetnosti, kot sta pariški Centre Pompidou in newyorški Museum of the Moving Images.

Lani je filmu Playing Men, ki je nastal v produkciji produkcijske hiše Nosorogi – vodi jo prodorna mlada producentka Marina Gumzi –, uspel preboj tudi v francoske kinematografe pod okriljem distribucijske hiše Shellac. Prav zaradi tega je film lahko konkuriral na revijskem festivalu Best of Doc #2, ki do 9. marca poteka na spletu v organizaciji francoske iniciative Documentaire sur grand écran. Ivanišinu, sicer letošnjemu nagrajencu Prešernovega sklada, se je uspelo uvrstiti med deset najboljših dokumentarnih filmov, ki so bili v Franciji distribuirani v zadnjih dveh letih.

Playing Men je poleg Monrovia, Indiana ameriškega dokumentarista Fredericka Wisemana edini tuji izbranec med filmi francoske produkcije. O priljubljenosti filma Matjaža Ivanišina med francoskim občinstvom in kritiki pa priča tudi dejstvo, da ga je na seznam najboljših filmov leta 2020 uvrstila kar polovica članov uredniškega odbora francoske filmske revije Cahiers du Cinéma.


 

Italijanska reakcija

Že leta slovenski film neguje navezo tudi z Italijo. Slovenski filmski center (SFC) je povezan z italijanskim skladom Furlanije - Julijske krajine prek projekta ReAct, ki je namenjen krepitvi koprodukcijskega sodelovanja med producenti obeh držav. Tako so pred dnevi s SFC sporočili, da je italijansko ministrstvo za kulturo, v okviru katerega deluje generalni direktorat za film in avdiovizualno produkcijo, ki v Italiji podpira področje filma, na nedavno končanem razpisu finančno podprlo tri koprodukcijske filme, pri katerih sodeluje tudi Slovenija, v skupnem znesku 277.000 evrov. 150.000 evrov so namenili celovečercu Janeza Burgerja Opazovanje, ki pripoveduje o mladi reševalki, ki se zaplete v zločin, objavljen na družabnem omrežju.



Producent Opazovanja Miha Černec (Staragara in Tramal Films) sodeluje tudi pri drugem filmu, ki je bil uspešen na italijanskem razpisu, to je manjšinska dokumentarna koprodukcija Izgubljeno sanjsko moštvo, ki jo bo režiral hrvaški režiser Jure Pavlović. Film so Italijani podprli z 68.500 evri, prepričala jih je zgodba o izjemni generaciji mladih košarkarjev v Jugoslaviji konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Toni Kukoč, Vlade Divac, Žarko Paspalj, Aleksandar Đorđević, Jure Zdovc in drugi so leta 1987 kot mladinci premagali vrstnike iz ZDA ter se ustoličili kot sanjsko košarkarsko moštvo, ki je leta 1990 v Argentini osvojilo naslov svetovnega prvaka. Film bo predstavil zadnji nastop omenjene generacije, ki je v Rimu dobila evropsko prvenstvo za državo, ki je ni več bilo.

Omenjena producentka Marina Gumzi kot koproducentka sodeluje pri tretjem filmu, podprtem na italijanskem razpisu, dokumentarcu Fiume o morte (Reka ali smrt) hrvaškega režiserja Igorja Bezinovića. Film je prejel podporo v višini 58.500 evrov, osredotoča pa se na zgodovinsko obdobje mesta Reka, ko je vanj vkorakal italijanski pesnik Gabriele D'Annunzio in ga razglasil za neodvisno mikro državo. V 16 mesecih obstoja te »države« je Reka veljala za središče avantgardnih umetnikov in liberalnih idej, dokler D'Annunzia ni pregnala italijanska vojska.

Kako bomo Slovenci Italijanom vrnili gesto, še ni znano, saj razpisa za sofinanciranje manjšinskih koprodukcij Slovenski filmski center še vedno ni objavil.