Čudežna sestavina na M

Vele živi sam z bolnim očetom. Z borno plačo mehanika na železnici, ki zamuja že štiri mesece, le s težavo zbira denar, da bi kupil očetu zdravila za raka. Zdravstveni sistem v državi »v nenehni tranziciji« je na psu, zavarovalnica ne krije stroškov zdravil, vrste pred zdravnikovimi vrati so dolge, tisti, ki nimajo zvez in poznanstev, se v stiski vse bolj zatekajo k zdravilcem in šarlatanom, katerih posel v kaotičnem ozračju brezperspektivne družbe cveti.Tudi Vele se s prijateljem Džemom, ki živi po načelu: seks, droge in rokenrol rešujejo življenje, razgleduje po alternativah, da bi očetu olajšal bolečino.

Nekega dne na vlaku najde ­paket z drogo, ki ga zadrži zase. S preprodajanjem si želi postrani nekaj zaslužiti, za očeta pa speče kolač iz marihuane, ki na njegovo počutje deluje blagodejno. Kmalu vsa soseska izve za čudežni kolač in si želi recept s skrivno sestavino na M. V tragikomedijo se na tej točki primeša kriminalka, saj so Veletu za petami mafijci, ki hočejo svojo robo nazaj. Medtem pa Vele v soseski dobi status zdravilca, ki s skrivnostnim kolačem pomaga bolnim in ubogim.


 

Težave z alternativo

Režiserjeva prva premisa je gotovo kritika zastarelega, neučinkovitega makedonskega zdravstvenega sistema, v katerem se alternativna medicina razvije kot kontraindikacija. S provokacijo, s katero namiguje na čudežno moč alternative, hodi po robu, pri tem pa mu humor služi za rahljanje resnosti tematike, do katere očitno tudi sam nima jasnega stališča. Po eni strani alternativce karikira in zavrača kot šarlatane, po drugi pa marihuano izvzame iz polja alternative in ji pripiše lastnosti, ki ne lajšajo zgolj bolečin ob hudi bolezni, ampak jo celo pozdravijo.

Menda se režiser Gjorče Stav­reski v celovečernem igranem prvencu ni hotel predstaviti kot zagovornik marihuane, a je imel film pri domačem občinstvu prav tak učinek. S pomočjo komičnih elementov namreč pri starejši ­generaciji, ki je še vedno prepričana, da je to nevarna droga, detabuizira uporabo marihuane.


 

Balkanska ljubezen

Kontradiktornosti na stran je Zdravilec predvsem zgodba o simpatično zbadljivem, zajedljivem, a ljubečem odnosu med očetom in sinom s travmatično preteklostjo, ki jo oba rešujeta vsak po svoje. Režiser je povedal, da je to »specifična balkanska ali morda sredozemska ljubezen. Po eni strani si roditelj želi, da odrasteš in se osamosvojiš, po drugi pa te ne izpusti.« Pri izbiri igralcev je bil režiser menda posebej pozoren, saj je hotel, da se »zlijejo z okolico«. Tako je med snemanjem na resnični lokaciji, na remizi za vlake, delovodja glavnega igralca, ki se je tako vživel v vlogo mehanika, vztrajno prišteval med ostale ­resnične ­delavce.

Intimna zgodba, zaprta v zatohlo temačno stanovanje, se odpre, ko se oče in sin odpravita po poti spominov v nekdaj priljubljeno letovišče, zdaj zapuščen, propadajoč kamp, v katerem je družina preživljala počitnice. Panoramski posnetki prelepe makedonske pokrajine v kontrapunktu z žalostno postsocialistično razpadlostjo Skopja tudi vizualno podprejo razrešitev konflikta med protagonisti, v filmu, v katerem izstopa prav avtentična scenografija. Zdravilec, ki na koncu poskrbi za duhovit zasuk, je tudi sicer poln pristnega balkanskega humorja in iskrene ­medčloveške topline.