V nadaljevanju preberite:

Nekateri filmski ustvarjalci začutijo svet, še preden ga pogledajo skozi oko kamere. Ga razkrivajo, namesto da bi ga zgolj prikazovali. Ga osvetljujejo, ne uprizarjajo. Ne snemajo zgolj življenja, temveč si prizadevajo, da bi preprosto oživili to, kar že obstaja. In temu dali smisel. Vse našteto počne Nicolas Philibert.

Philibert, ki je lani za dokumentarec Adamant na berlinskem filmskem festivalu prejel zlatega medveda, že štiri desetletja dokumentira osrednje paradigme, ki vrtijo sodobni svet: pohlep in moč ter norost in njeno drugo plat, lucidnost. Lucidnost kot vizijo.

Medtem ko s svojo nevsiljivo kamero bedi v psihiatričnih bolnišnicah, snema orangutane za steklom živalskih vrtov ali se pogovarja z izprijenimi direktorji vodilnih multinacionalk, Nicolas kaže svet natančno takšen, kot smo mu ga zapustili trenutek pred tem. Ustanove, v katerih se znajde, odražajo ujetost sodobne družbe, razpirajo stanje stvari in razkrivajo najnežnejše in najtemnejše podrobnosti človekovega vedenja. Spreminja jih v mozaike, v obraze posameznikov in skupin, ter jim daje pomene, ki gledalca neizbrisano zaznamujejo. Ponudi nam vizijo sveta, kjer se nenehno srečujeta odprtost dialoga in najbolj osvobojena drugačnost.