Partizan Bert s kupom neugnanih otrok

Številni mladi, ki ponarodelo reklo A si ti tud not padu? povezujejo s televizijskim šovom Lada Bizovičarja in Jurija Zrneca, se bodo danes lahko poučili o njegovem izvoru. Mineva namreč natanko sto let od rojstva velikega slovenskega igralca Berta Sotlarja, ki se mu bodo vodilne filmske institucije poklonile s spletnim predvajanjem filma Ne joči, Peter, dela režiserja Franceta Štiglica, ki je bilo med najbolj ­priljubljenimi pri gledalcih.

Bert Sotlar, ki se je na današnji dan leta 1921 rodil v Kočevju, kot četrti od devetih otrok v knapovski družini, je ob plodoviti gledališki karieri v Beograjskem dramskem gledališču in ljubljanski Drami nastopil v več kot 40 domačih in tujih celovečernih filmih in prav toliko televizijskih dramah in nadaljevankah. Ob njegovi smrti leta 1992 je v poklonu režiser in pisatelj Tone Frelih zapisal, da so Sotlarju v filmih največkrat namenjali vloge partizanov, komandantov, kmetov, tu in tam je odigral kakšnega sodobnega človeka, največkrat inženirja. Nemalokrat je imel okoli sebe kup lačnih ali neugnanih otrok (ne nazadnje tudi kot oče petih pobalinov v Bevčevem To so gadi).


 

Vse prej kot komedije

»V bistvu sem komik, a v življenju so mi režiserji nalagali vse prej kot to,« je potožil v intervjuju pred več desetletji. Najbolj žanrsko in karakterno pestro mu je dodeljeval vloge režiser France Štiglic v filmih Svet na Kajžarju (1952), Tistega lepega dne (1962), Veselo gostivanje (1984) in mu pustil, da je izživel tudi to svojo komično plat. Ta se je še posebej izrazila v partizanski komediji Ne joči, Peter (1964), v kateri z Lojzetom Rozmanom igrata partizana Lovra in Daneta, diverzanta, ki v pričakovanju protiokupatorskih jurišnih akcij dobita nepričakovano in, kot se jima sprva zdi, ponižujočo nalogo – postaneta varuški. Tri otroke morata namreč varno pripeljati na osvobojeno ozemlje v času nemške hajke. Življenje jima popestri štiriletni Peter (Bogdan Lubej), ki se nevarnosti sploh ne zaveda, tudi ko k njemu v luknjo pade nemški vojak.



Poln gagov, dovtipov, duhovitih replik, pa tudi topline in sproščenosti v času vojne, je film med kritiki vzbudil pomisleke o eksperimentiranju z žanrom partizanske komedije. V tujem tisku so mu po premieri v Pulju, kjer je prejel pet nagrad, očitali romantično-avanturistično prikazovanje vojne, pisali, da režija in igra rešujeta scenarij, a se strinjali, da je film kljub vsemu pledoaje humanosti. Gotovo je to tudi film, ki skozi prizmo sedanjosti – predvsem s porazdelitvijo spolnih vlog (moški prevzamejo skrb nad otroki) in prek lika partizanke Magde (Majda Potokar), o kateri se pokaže, da je v bistvu kapetan Brina, znani obveščevalni oficir – prikazuje opolnomočenje žensk v družbi in njihovo vlogo v osvobodilnem boju.



Film, kot ga je vizualno doživelo občinstvo na premieri leta 1964, smo si na projekciji digitalno restavrirane verzije na platnu lahko ogledali leta 2019 v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. To je bil prvi in eden od dveh slovenskih filmov, narejenih v cinemaskopski tehniki. Strokovnjaki iz Iridium filma, ki skrbi za restavriranje naše avdiovizualne dediščine, so si, da bi se čim bolj približali izvirniku, ogledali več kot deset kopij filma in ponovno digitalizirali zvok. Vrata Kinoteke, kjer bi v normalnih časih nocoj potekala projekcija v čast Bertu Sotlarju, so zaprta, bo pa Ne joči, Peter za vse generacije ­dostopen prek spleta.