Angelov dotik

Tudi če ne verjamemo v angele, je v življenju vse polno čudežnih, neverjetnih in nerazložljivih dogodkov.

Velikokrat so prizadevanja in želje ljudi tako izjemni, da lahko dosežejo veliko več, kot bi brez te volje, brez katere ni poti. Tako je bilo tudi pred 250 leti, ko so Pirančani v Maniagu pri slovitem kiparju in kovaču Vincenzu Vallaniju naročili bronast kip nadangela Mihaela, da bi imeli vsaj približno tako pomembnega zaščitnika, kot so ga imeli v Rovinju. Kako so tedaj postavili 3,8 metra visok in 300 kilogramov težek kip na zvonikovo konico, je za mnoge še danes uganka. Nad razgledno ploščadjo piranskega kampanila so zgradili več kot 20 metrov visok oder in natančen sistem škripčevja, da so ga nataknili na drog. In zdaj jadra nad mestom. Pirančanom, posebej ribičem, se je nadangel Mihael tako priljubil, da so ga vzeli za zaščitnika. Po njem vedo, kdaj bo dež ali mraz, prihaja nevihta ali orkan, pred katerim je treba v varen pristan.



V Piranu so po naročilu producenta, župnika Zorka Bajca, po scenariju Folkeja Tegetthoffa in režiserja Ubalda Trnkoczyja letos posneli pravljični dokumentarni film o tem, kako so ga Pirančani­ naročili, ga po 110 letih dali ponovno restavrirati (podjetju Gnom) in kako ga je helikopter Slovenske vojske čudežno (ni bil ravno običajen ali enostaven polet) lani spet postavil na najvišjo piransko točko. Na skorajšnjem Festivalu slovenskega filma v Portorožu ga še ne bo. Bo pa prihodnje leto. Že prej bo razveselil marsikaterega gledalca, ker mu bo razkril ne le angelski zorni kot mesta, neverjetne posnetke in kulturnozgodovinsko posebnost, ampak pustil tudi sporočilo, kako veliko je mogoče doseči z enim samim angelskim dotikom, z veliko truda in želje ter zelo malo denarja. Film so posneli brez ficka, angela pa restavrirali za drobiž. Zato je to predvsem nadangel tistih, ki verjamejo, da je vse mogoče.