September, hvala

»Kdaj bo dež«, me je utrujeno, naveličano, skoraj roteče vprašal Janez na plaži. Vsak dan je v neznosni vročini kosil travo med trtami. »Trgatev trka na vrata, grozdje se že suši. Ta vročina me bo ugonobila. Komaj se opoldne še privlečem iz trt,« je izmozgan potarnal upokojenec iz vasi nad Koprom, ko se je popoldne hladil na skalah ob morju.

Če se šolarji morda nejevoljno podajo med šolske klopi, se jaz tako kot Janez veselim septembra. Namesto na škrge spet diham s polnimi pljuči. Na plaži ni več množice zavojevalcev obalnih centimetrov, ni več brisačnih rezervacij, bitke za vsako parkirno mesto. V trgovinah pridem prej na vrsto, zvečer ne žurajo pozno v noč omotično razposajeni dopustniki pa tudi čezmerni decibeli, ki menda pomagajo polniti blagajne piranskih »betul«, se počasi selijo drugam.

Za vožnjo do službe ali za opravke potrebujem manj časa, gotovo bom privarčeval kar nekaj litrov goriva, izpustov v ozračje in ne nazadnje nekaj evrov, ki jih moram nič kriv žrtvovati za turistični blagor. Tudi umazanije bo bistveno manj po ulicah, te bodo trikrat manj polulane (da o kakcih ne govorim). Lažje bom prišel do pice v domači gostilni in oštir me bo z veseljem postregel. Zadnjič me je lepo prosil, naj ga razumem, da me ne more sprejeti, ker ima kakih 30 miz premalo.



Morje je tako prozorno, da sem z gladine videl vse prebivalce slanega kraljestva do dna. Ušata, kaval in šarg so mi pustili blizu, videl sem dve veliki ovčici pa sipo, ki se je neuspešno skrila s preoblikovanjem v »skalo«, cela jata giric in krdelce iglic za njimi. V morju kot vesoljske ladje svetijo klobuki morske cvetače, obsijane rebrače na temnomodri podlagi pa me za trenutek preselijo v avatarski neresničen svet. Tujerodna vrsta, ki je strah in trepet vseh nedeljskih kopalcev in hkrati ruši naravno ravnovesje, mene postavi v pravljico.
Še poštar zvoni bolj zgodaj. Hvala, september, ker si tukaj.