Anatomija konflikta

Spomladi leta 2014 se je Marija­ Zidar s kosovskim snemalcem ­Latifom Hasollijem prvič odpravila na Kosovo ter sledila zapleteni zgodbi o umoru osemnajstletne Gjyste. Bila je kolateralna žrtev desetletja trajajočega spora med družinama, ki kljub mediaciji različnih entitet nista dosegli sprave in odpuščanja, kot zahteva tradicionalni plemenski kanon. Štiri leta je raziskovala in poskusila razumeti ozadje ter posledice konflikta ter ga umetelno strnila v dokumentarni film ­Odpuščanje (produkcija Vertigo), ki z večplastnim pogledom odstira tudi mehanizme patriarhata.

Krvno maščevanje je povod za zapleteno zgodbo o patriarhatu ter trku tradicionalnih običajev, interpretacij krščanstva in moderne demokratične zakonodaje. Zapleteno izhodišče.

Moje zanimanje je vzbudila izjava raziskovalca albanske tradicionalne družbe profesorja Martina Berishaja, da je bilo krvno maščevanje velikokrat tematizirano, a nikoli na pravi način. Vrgla sem se v raziskavo, pregledala sem vse, kar je bilo o tem napisanega ali posnetega. Eno leto sem navezovala stike in razkrivale so se mi različne plasti zgodbe. Skozi raziskavo se je pokazalo, da je bila tema prikazana na dva načina – kot misteriozna tradicija, kjer so moški junaki in zrejo v nebo, ženske pa se jih oklepajo s solz­nimi očmi, ali pa je šlo za prikaz barbarizma, kjer so ženske žrtve. Zgodbe so bile zelo eksotizirane. Ugotovila sem, da sta se imitacija in zloraba tradicije v albansko družbo vrnili po petdesetih letih komunizma. V družbo, ki je imela novo demokratično ureditev. Stari vrednostni sistemi, vključno z vero, ki je bila v komunizmu zatrta, so ponovno vzniknili v devetdesetih letih, ko je bila družba v gospodarskem kolapsu. Albanska situacija me je spomnila na to, kar se je dogajalo v Evropi in tudi pri nas – torej na razraščanje neotradicionalističnih, populističnih diskurzov in teženj, da bi se oprli na narodno tradicijo, religijo, stare družinske patriarhalne vrednote, in se skratka vrnili v dobre stare čase. Ta širši kontekst se mi je zdel zanimiv. V Albaniji se je to že dogajalo v devetdesetih letih in, kot je upam da jasno, ne funkcionira, dobili so le kolizijo različnih vrednostnih sistemov. To je bilo moje širše izhodišče za film.

Zakaj ste se odločili povedati zgodbo z različnih zornih kotov?

Šele na terenu so se mi odprli emocionalni vidiki teme, od spora, odpuščanja, kesanja do etičnih dilem. Nujno se mi je zdelo predstaviti vse tri strani – zgodbo žrtve, storilca in mediatorja. Lik mediatorja se mi je zdel fascinanten, ker me je spominjal na sodobnega politika, ki bi rad lastnoročno oživil veliko slavno preteklost. Z megalomanskimi ambicijami govori o stvareh, o katerih v izkustvenem smislu nič ne ve. Ko mu to ne uspe, se odloči, da bo napisal svojo verzijo ­tradicionalnega kanona.

Kako ste našli družino Paplekaj?

S kosovskim snemalcem Latifom Hasollijem sva se podala na lov za zgodbo. Večkrat sva obiskala Albanijo in raziskovala. Mediator Gjin Marku naju je vodil do izbranih družin in moških shodov, ki jih obiskujejo njegovi misionarji, kot jim pravi. A tako je vodil tudi vse druge novinarje, ki so nato objavljali zgodbe v medijih. Nisem hotela primera, ki bi ga on in podobni nadzirali. V vasici Lekbibaj sva naletela na družino Paplekaj. Do njihovega primera sva prišla prek katoliškega škofa, ki je vsako leto obiskal odročne kmetije, ki niso bile islamizirane, in se trudil, da bi tako tudi ostalo, če sem ironična. Zame je bilo pomembno, da primer še ni bil opisan v medijih. Tuji mediji so namreč zgodbe o krvnem maščevanju takoj pograbili, večinoma so jim jih ponujale organizacije za spravo, nevladne organizacije, ki so se pojavile v devetdesetih letih, ko so se Albanci množično izseljevali, in so jim izdajale plačljiva potrdila za azil v tujini. Te organizacije imajo svoj nabor primerov, ki jih kažejo tujim medijem, skozi katere prikažejo 'plemenske plese', kot so plemena kazala antropologom tisto, kar so hoteli videti.

Ta družina me je pritegnila že v prvem dialogu, ki sva ga posnela, med očetom in škofom, prvim, ki je tudi v filmu. Pogovor je bil obrat od stereotipa, kot je tisti v dokumentarcih, kjer zahodni razsvetljevalci pridejo k družini žrtve in jo prepričujejo, naj vendar opusti krvno maščevanje, to barbarsko navado. Tu je preprost človek v hribih s teološkimi argumenti porazil škofa, kar se mi je zdel fantastičen preobrat pokroviteljskega zahodnega pristopa.

Kaj vas je pritegnilo, da ste zgodbi sledili več let?

Najbolj me je navdihovala zgodba o konfliktu. Na eni strani imamo vero, ki jo oče po svoje interpretira, škof ga prepričuje, da je nova zaveza drugačna. Potem so tu imitacija rituala, sodobne tradicije in ustavnopravni zakon – ta konflikt na družbeni in intimni ravni se mi je zdel bistven. Zanimala me je anatomija konflikta, spektakel rituala, kaj pravzaprav pomeni, in emocije, ki v patriarhalni družbi sploh niso obravnavane. Moški se ne morejo pogovarjati neposredno in si povedati, da so prizadeti in ranjeni. Nosijo odgovornost do družine, to je breme, pritisk k predpisani obliki moškosti. Čustva so ponavadi potlačena, dokler ne pride do izbruha nasilja, takrat kulminirajo.

Gre za zaprto skupnost. Kako vam je uspelo pridobiti zaupanje protagonistov?

V dokumentarcu si protagonist želi povedati svojo zgodbo, človeka ne moreš zmanipulirati oziroma ga ne smeš. Oče si je to želel, mama Vera pa je bila zaščitniška do družine in se ni hotela pojaviti pred kamero, ščitila je tudi otroke. Potem sva s snemalcem z družino vzpostavila osebni odnos. Štiri leta sva hodila k njim. Preučijo te, takoj jim je jasno, zakaj si tam. Ne moreš blefirati. Opazovali so, kaj počneva, in me vprašali, zakaj me to zanima. Rekla sem, da poskušam razumeti, kaj se dogaja, in s tem pojasnilom so bili zadovoljni. Nato je tudi Vera začutila, da so moji nameni iskreni, in mi je to tudi povedala. Vedela je, da njenega zaupanja ne bom zlorabila. Nikoli jih nisem silila v nekaj, česar ne bi hoteli pokazati. Nikoli nisem prestopila meje. Ko sem vzpostavila odnos z njimi, sem prevzela odgovornost in breme.

Čeprav v filmu skoraj ni videti žensk, je to predvsem film o njih.

Ženska perspektiva ni samo to, da ženska snema junakinjo, kako se bori proti patriarhatu. V Odpuščanju je ravno v umanjkanju žensk videti njihovo vlogo. Največji preobrat se zgodi pri mami, ki se izvije iz vloge žrtve.

Zanimivo je, da v teh družbenih ritualih ženske nikoli niso bile prisotne. Zanimalo me je prav to, kako je ženski v taki družbi, kaj meni o stvareh, o katerih se pogovarjajo samo moški. Zanimalo me je sprevračanje stereotipov o patriarhatu. Poleg tega sem našla družino, v kateri oče Gezim ni avtokratski patriarh, ampak so čustveno zelo povezani – ta nasprotja so se mi zdela zanimiva. Hotela sem pokazati to večplastnost. Ervin Hladnik Milharčič, moj nekdanji urednik, mi je, preden sem šla v Albanijo, dejal, da v družbah, kjer ženskam ni dobro, tudi moškim v resnici ni dobro. Morda se to vidi v mojem filmu.

Ste tudi sami občutili nianse patriarhata?

Bila sem tujka in gostja, to je drugačna vloga. Pravila veljajo za njihovo okolje, ne za tujce. Velikokrat sem bila edina ženska za moškim omizjem, domačih žensk ni bilo v sobi ali pa so prišle le postreč moške. Priznam, da sem imela po svoje več težav tu, doma. Ko sem pripravljala film, so mi govorili, da kot ženska v tako patriarhalni družbi ne bom imela dostopa do moških ritualov in da moram nujno imeti režiserja poleg sebe. Snemalec, Kosovec, pa mi je dejal, da onadva s kolegom režiserjem nikoli ne bi dobila dostopa. Enkrat smo šli na daljšo pot z džipom in sem jaz vozila. Takrat je Gezim v tišini sklenil: 'Za Marijo ni moškega v Albaniji.'

Bolj me je prizadelo, ko sem se v Tirani pogovarjala z ženskami različnih generacij in ugotovila, da nasilje ni visokogorski problem. Zgrožena sem bila, ko mi je študentka iz Tirane povedala, da veliko njenih sošolk fantje pretepajo, ker je to vzorec, ki ga imajo doma. Toda nasilje nad ženskami je tudi pri nas velik problem, kar trenutno raziskujem.

Sociologinja, režiserka in scenaristka Marija Zidar je skozi družinsko sago iz albanskega visokogorja spoznala, da je odpustiti mogoče tudi tako, da od-pustiš (ljudi stran). Foto Jure Eržen

Zanimivo, da ste imeli več težav doma.

Ta tema ni nekaj, kar sem šla preučevat v Albanijo, ker je pri nas tako drugače. Tako sem lažje spregovorila o stvareh, ki so podobne tudi tu. Ker so ženske fizično ločene od moških in molčijo, je to mogoče lažje vizualno prikazati. Notranji molk žensk pri nas je težje prikazati. Skozi to zgodbo sem izrazila tudi našo zgodbo. Naš molk. O koliko stvareh molčimo tukaj? Šele zdaj smo začeli govoriti o spolnem nadlegovanju, do vseh drugih oblik šikaniranja še nismo prišli. Ne gre za klasično obliko patriarhata, ampak za moč, ki je v sodobnih družbah drugačna. V Albaniji je okolje majhno in prevladuje ena oblika socialnih pritiskov, pri nas se ženske s pritiski srečujemo v delovnem okolju, študijskem okolju, z ljudmi, ki so na pozicijah moči in kjer moraš molčati, ker če boš spregovorila, bo to najmanj nespodobno in nedostojno. Družboslovci zahodnim oblikam patriarhata rečejo javni, ekonomski patriarhat, gre za oblike izključevanja žensk v javnem in ekonomskem družbenem življenju. Subtilne so le na videz, ko jih doživljaš, pa prav nič. Poleg tega jih je zelo lahko relativizirati. Kljub vsemu, kar sem vedela o trgu dela, sem bila naivno prepričana, da v ustvarjalnem sektorju teh razlik ni. Pa so.

Film ste pokazali družini Paplekaj. Kako ga je sprejela?

Lani pred premiero sem jim šla pokazat film, ker sem jim tako obljubila. Družina si ga je ogledala dvakrat. Najbolj sem se spraševala, kako se bo odzvala Vera. Njen komentar je bil, 'ja, razjezila sem se, ampak so šle stvari čez rob'. Nato je dodala: 'Točno tako je bilo', kar je oče potrdil. Najbolj so bili vsi zadovoljni s koncem.

Ste družino odtlej obiskali? Je zgodba dobila epilog?

Na parceli med obema družinama zdaj stoji visok zid. Otroci so mi poslali posnetek. Primer je ostal nerešen, maščevanja ni bilo, sprave tudi ne. A odpustiš lahko tudi tako, da od-pustiš ljudi stran. V njihovem okolju to ni tako lahko. Ne morejo se kar odseliti. Zid je nekaj, kar jim preprečuje, da bi drug drugega vsak dan srečevali.

Obžalovati, upati, zaupati, odpustiti