V vodi (in še čem) je resnica: o poeziji Neve Lučke Zver

Je človeku kaj bolj inherentnega, kot je voda? Človeško telo menda vsebuje okoli sedemdeset odstotkov molekul iz dveh vodikovih in kisikovega atoma. Precej dlakocepska biomedicinska predstava, če ne bi bila usmerjenost k naravi nesluteno izhodišče antropozofskih nazorov, ki jih med drugim prinaša v prozo razraščajoče se pesništvo Neve Lučke Zver.

Lirski subjekt se v avtoričinih delih vseskozi spogleduje z naravo, v njej prepoznava čudovitost življenja, hkrati pa zazrtost v navidezno nasprotje ne služi le stiku z Drugim, temveč zlasti s samim seboj. Kako newagersko, bi navrgli − če se pobegi v naravo ne bi kazali v nepotvorjeni drži in povsem spontani težnji krhkega mladega (zgolj prevzetna domneva kritičarke) bitja doseči tisto nekaj (vstavi poljubno metafizično kategorijo). Če bi namreč rahločutni iskalec vedel, pred odkritjem česa je, bi to verjetno razjasnilo prenekateri dvom, ki se poraja iz hipa v hip, vendar je ves čar prav v nenehnem zasledovanju neznanih prostranstev lastnega obstoja.

Neposredni stik z okoljem zamenja razdalja, ki zastre svetlobo zgolj zato, da bi doumela, kaj cveti v tebi, se izteče pesem Tulipan, kar jasno ponazarja razkorak med okolico, ki ni zaupanja vredna (Nikomur ne poveš, da v tebi kali tulipan), in posameznikovo negotovostjo o lastni – sicer neizpodbitni – vrednosti (notranje lepote, če hočete). Preprost recept za samozavedanje in dokaj neobremenjeno samopodobo je predpisan v pesmi Rutina: preveriš, ali je tvoj odsev v ogledalu isti kot včeraj, če je drugačen, šteješ do deset in pogledaš znova.

Več od prve pomoči proti duševnim tegobam nudi omenjena razdalja, torej odmik od družbe, drugo zdravilo je bivanje v tišini, ki jo poslušava med branjem. V pesmi Amarilis tako stopamo ne le iz sveta v sveto, temveč tudi iz ednine v dvojino. Gre za nekakšno tihožitje, nemara celo hvalnico sočloveku s priznanjem, da ta s svojo prizadevnostjo izpolnjuje svet: Nihče ne bi posadil sončnic, buč ali koruze. Nihče ne bi pekel krapcev ali kuril v črni peči. Zamolkla ljubezen do bližnjega trpi pod težo uokvirjenih odnosov − najverjet­neje družinskih, najsibo spomin na prekmursko babico ali le nekaj, kar nas vrača domov.

Prvinski človek je najbolj neposredno razkrit prav v pesmi Amarilis. Živi sonaravno in se napaja pri simbolični moči cvetja: Brez njih te ne bi bilo več. Hkrati mu je pripisana vloga poslednjega bojevnika, ščita kulture, preden slednjo prevzame, preraste in prevlada natura: Sadovnjak bi naselili škrati, korenine bi nagubale uhojene poti, lazarji bi v gredicah prirejali zabave. Vse borovnice bi pojedli škorci. Lirski subjekt na hitro odškrne lino, da pokukamo v svet svojeglave in nadvse žive divjine, ki je postavljena kot nasprotje ljudi, v tem pa prepoznavamo nedoslednost − vendar je ne gre očitati avtorici, kajti premisa izhaja preprosto iz dvoličnosti človeške družbe kot take, saj človeka zdaj prišteva k širšemu živemu občestvu, spet drugič (večinoma) se od njega ograjuje in s svojimi dejanji škodljivo posega vanj.

Pesnici bi kvečjemu lahko pripisali vključevalnost (če ni to pretirano antropocentričen pojem), dopuščanje in razvijanje sožitja med bivajočimi, vendar ne v smislu romantičnega idealizma in zasanjane zlitosti z naravo niti v luči ihtave navezanosti novodobnega zanesenca. Zdi pa se, da se sobivanje kulture pri poseganju po neovrgljivih dobrobitih nature tudi ustavi − je torej zgolj priložnostno zatočišče pred notranjimi viharji in krepi površno zagledanost v lepe skrivnosti. Na trenutke obžalujemo, da je narava le hipna preobleka za pesničine prispodobe, pri tem pa umanjka denimo ekokritična pisava, ki je sicer zgolj z nastavki prisotna v očeh ­pozornega bralca.

Pesnico bolj zaposlujeta prevpraševanje lastnega doživljanja in razreševanje kompleksnih medsebojnih odnosov, za kuliso pa uporabi naravo, ki deluje kot priročen pretočnik podob. Pri tem nemalokrat zdrsne v metafore, skozi katere naj bi brali besedilo Tvoje telo je pesek, ki curlja skozi peščeno uro. […] Žejna si, ki zvenijo kot posnetek kičastih pouličnih modrosti. Grenak priokus znošenosti v pesmi Usihanje časa prikrije lotevanje domnevno provokativne teme ženskega poželenja v lezbični poeziji: prsti, ki jih potapljaš v popke, v mehko tkivo, v zardele cvetove. Spet drugič je poseganje po zlajnanem deležno nadgradnje, kot je aluzija na mit o Narcisu v pesmi Obraz ali dva: Jezero presiha med obrazoma, ki se motrita. […] v najmanj treh dimenzijah, vidita usta, nos, čelo, poteze, gube in oči, samo drug drugega ne – ne zato, ker bi si bila preveč različna, temveč ravno obratno, ker sta si enaka.

Nemara smo dregnili v srž prebranega – lirski subjekt se nedvomno sooča s številnimi pritiski pri spoznavanju sebe in sveta; očitno zato ubira vijugaste kanale: raje osvetli opazovano, kot da sebe še ni (pre)poznal ali ne bi želel biti viden. Skrivalnic se torej ne igra le z nebrzdanimi asociativnimi nizi podob iz narave, temveč tudi z neznanim sogovornikom. Vse namreč pripisuje nekomu drugemu, kar je resda do neke mere izvirna poteza, vendar ob dosledni rabi druge osebe v celotnem opusu učinek potujitve hitro pojenja, dialoškost brez pravega dialoga se izpoje, česar ne upraviči niti morebitna dnevniška naravnanost niti potencialna univerzalnost naslovnika, tako da kaže edinole na mlačno in plašno avtorsko držo.

Čeravno avtoričine prenovitve znanih motivov iz zakladnice svetovne književnosti niso ustvarjalni presežek niti eksperimentiranje v postmodernističnem smislu, je treba priznati, da so izpeljane harmonično, ostajajo v pomirjenem tonu, v katerem je uglašena poezija Neve Lučke Zver, tako da prej delujejo igrivo in navadno ponujajo končno poanto. Upoštevati moramo pravzaprav že na prvi pogled očitno dejstvo, da je avtorica zavezana podajanju utekočinjene resnice skozi lij, ki izpušča tok snovi in izlije curek proze, rešeto, ki trosi verze, pa ostaja pri roki za morebitne skepljene usedline.

Pomikanje poezije na polje proze se posledično zateka tudi v sfero zapovedanega presunljivega preobrata, tako da avtorici kljub (krajši) dolžini besedil uspe pred piko pritisniti piko na i: Za lahko noč si poveš mit o Atlantidi. Poskusiš razbiti čas – ampak brez skrbi, vse je zavarovano. Tako strukturno kot slogovno izstopa približevanje kratki prozi, s čimer so žanrske meje praktično zabrisane, lirski subjekt pa končno osvobojen že tako utesnjujočih razmer(ij), saj živi, kot pravi v pesmi Jutra, ko dežuje: Za pavzo v frekvenci. Za zamik, / za zdrs. / Ki rodi vozel v trajanju.

Vsakršen, še tako kratek stik lahko povzroči kratki stik, vsi odnosi so minljivi, a neizbrisljivi. Tako so globoko vrezani tudi v jezikovno plat besedil Neve Lučke Zver, kajti ne more se otresti nagovarjanja druge osebe, ki ostaja neimenovana. Lirski subjekt morda dialogizira s samim seboj, hkrati pa implicitno v ta proces uvede bralca, kot bi bilo vse napisano nesporno del občega, če le premoremo dovolj dovzetna čutila, da /p/od jezik spraviš rdeče kaplje, svilene žarke in melodične dotike. Sinestetično prepletanje je osrednje načelo, preneseno tudi na kulturo, denimo med ribiče na maroški plaži Iftane, v katero nas enako naslovljena pesem lahno popelje: Med postom se po mraku vse deli. […] Srebrn molk zapluje v zaliv.

Rutina sicer bolj spominja na nerutino, mediteransko nepočetje oziroma dolce far niente, vendar če gre verjeti tezi, da smo vsi iz iste snovi, da je v vodi resnica in življenje − potem je čas, da pljuskneš 'resničnost' v obraz, oblečeš oblake, zajameš žličko kremnega medu in ga čisto počasi spoznavaš.