Za zaprtimi vrati jedilnic in spalnic

Bibi (odlomek)

Obe se zavedata, da je pes, ki svojega urina v mehurju ne more zadržati trinajst nadstropij in svoje vedno opravi v dvigalu, če ne že v stanovanju, edino, kar ju ohranja skupaj. Bibi sta posvojili na Leonorino željo – srednje veliko ščene, ki se je opotekalo vsakič, ko je malce preveč pomahalo s predolgim repom, je bilo najbrž že od samega začetka samo še en poskus reševanja njune petletne zveze. Ni delovalo. Vse, kar se je iz Bibi izcimilo, je bilo namreč godrnjanje ob zgodnjih jutranjih sprehodih, občutki krivde in poscan parket. Pa si vseeno ni upala oditi. Bala se je, kaj se bo zgodilo, če odide. Saj še sama ni vedela, kaj bi s sabo, ampak bolj jo je skrbela ona.

Ko je tako klečala v dvigalu in z umazanih tal pivnala ostanke pasjega urina, medtem ko je Bibi cvilila v kotu – ni vedela, ali zaradi krivde, osamljenosti ali strahu – je preklinjala Leonoro, ki je zabubljena ležala v svojem visečem stolu, prelistavala rimsko pravo in srkala turško kavo. Iz misli je pregnala njeno podobo in se raje osredotočila na izničevanje vonja, ki je prežemal dvigalo. Drgnila je, dokler se koža na njenih pordelih členkih ni nagubala od vlage in ji ni iz rokava kratke majice počasi kapljal pot. Potem je sedla v kot dvigala, ki je potoval v peto, sedmo, tretje, drugo nadstropje, v naročje vzela Bibi in ji začela masirati vrat, tik pod ovratnico, kjer jo je vedno najbolj srbelo. »Kaj bova zdaj, punca?« Z glavo je nekajkrat udarila ob steno dvigala, ki je ob vsakem udarcu zadonela. »Greva kakat, kaj praviš? To bo rešilo vse, hm?«
[...]
Naslednje jutro je Leonoro zbudil prepih. Veter je odprl balkonska vrata, ki se že dolgo niso pravilno zapirala, in zastava ponosa, pribita na steno nad sedežno, je zaplapolala. Blago se je zatrgalo ob žebljih in barve so se v jutranjem soncu zdele zbledele, brez pomena. Ko jo je gledala izpod debelih odej, v katere se je zavila prejšnji večer v upanju, da bodo uspele nadomestiti toploto Teinega telesa, se je spomnila dneva, ko sta jo obesili. To je bilo prvo, kar sta naredili, ko sta se vselili, prežeti z ljubeznijo in s ponosom, sanjami in hrepenenjem, skupaj z njo sta v beton zabili vse, kar je bilo prej, vse, kar je bilo njuno, in začeli ustvarjati tisto skupno. Zdaj, ko tega ni bilo več, Leonora ni vedela, kaj je ostalo.

Božičnost (odlomek)

Vrne se v podstrešno stanovanje, kruh, ki ga je vrgel na tuj predpražnik, zdaj najde na svojem, odklene vrata in hlebec z nogo brcne v stanovanje. Pod odprtim oknom se je nabral sneg. Posoda z zažganimi makaroni stoji na plinskem štedilniku. Nasmehne se. Fotografijo, ki jo je posnel zjutraj, zdaj razvito s selotejpom nalepi na steno v kuhinji. Darilno vrečko pospravi v omaro, tam jih je na polici že več. »Vesel božič,« šepne.

Ko se ona vrača domov, ob tla udarja z visokimi petami, ozek vrat poskuša čim bolj zakriti s plaščem. Rdeč vrh nosu ji kuka izpod maske. Vrata doma odpre počasi, bežno zapre oči, si sname masko in vreče z zavitimi paketi odloži na tla ravno dovolj hitro, da lahko v zrak dvigne majhnega otroka, ki priteče k njej. Pritisne si ga ob vrat in se nasloni ob možev prsni koš, ko se ji ta dovolj približa. Vdihne vonj svežih piškotov, ki prežema hišo. Nasmehne se. »Vesel božič.«