Opazke na poti v neznano neskončnost

Tik pred podelitvijo Delove nagrade kresnik za roman leta govoriti s pobudnikom nagrade in enkrat njenim lavreatom o nagradi in romanu, ki je v finalnem izboru, je, milo rečeno, veliko kresnika na enem mestu.
 

Gospod Žabot, kljub morebitni cenenosti moram vprašati, tako vabljivo je: Kakšen je občutek biti finalist nagrade, ki ste si jo izmislili sami?

Priznam, da ob tem nisem brezbrižen. Po eni strani opazujem, kaj se dogaja z mojo osnovno zamislijo, ko sem literarno nagrado naslonil na slovensko kulturno specifiko, na magijsko prizivanje sonca v slovensko pokrajino in med ljudi. Ta slovenska sončna zgodba je tudi po dognanjih kulturne antropologije pomembna kulturna dediščina. Na to podlago se mi je pred vojno leta 1991 zdelo prav postaviti nacionalno nagrado za roman, ki je najširša in najbolj plastovita, v današnjem času tudi nepogrešljiva oblika nacionalne jezikovne in duhovne ustvarjalnosti.
Kar zadeva mojo tokratno udeležbo z romanom v finalnem izboru, verjetno z ostalimi finalisti delim za te stopnje izbiranja običajno mero nelagodne vznemirjenosti. A se pri tem vendarle z nasmeškom spominjam besed nekega kolega, ki je ob čakanju na kresnika spomnil na nemir osemnajstletnic, ki vsako leto čakajo na razglasitev miss sveta, in seveda ugotovil, da slovenskim romanopiscem taka neprimerljivo manjša vznemirjenost ne sme in ne more biti preveliko breme.
 

Sveti boj je sklepni zvezek ­trilogije. Zakaj trilogija?

Ta tri moja dela so vsako zase sklenjena celota. Hkrati družno izpisujejo lok umeščanja in umestitve človeške resničnosti v mitske okvire. To jih tudi loči od mojih prejšnjih del. V sklepnem delu tega loka, v romanu Sveti boj gre za sodobne razmere, sodoben subjekt, ki ga stare mitske zgodbe in z njimi povezana obredja več ne prepričajo. Tudi zgodovinopisje zaradi manipulacij vsakokratnih zmagovalcev ni prepričljivo. Na pohodu je navidezni individualizem. Individualizem potrošnika. Kar je seveda manipulacija in samoprevara. Pravi, resnični individualizem ostaja izziv, saj od slehernika zahteva odrekanje vlogi idiota, vernika, podanika, vojaka, 'ovce' ali 'božjega otroka'. Resnični individuum je namreč lahko le še sam svoje zavetje.
 

Podolni, si mislimo, je prisiljen spoznati, da je resnica blago, ki koristi zdaj enemu, zdaj drugemu, težo zlata ima le v pravem kontekstu.

Človeška zgodba je zgodba presežnega mišljenja, ki se s preseganjem samega sebe ​dodatno potrjuje. Če bi, recimo, vsi docela in kot absolutno sprejeli eno samo na primer bivanjsko resnico, o kateri ne bi bilo mogoče dvomiti, ki bi, skratka, obveljala za nedotakljivo in nepresežno, bi to najbrž pomenilo konec filozofije, umetnosti, presežnih imaginacij – in z vsem tem konec svobode presežno misleče zavesti. In človečnosti. Takšno enoumje so že poskusili uveljaviti razne religije, ideologije in režimi. Ni se dobro izšlo. Tudi v prihodnje se ne bo.
 

Med nastajanjem Boja ste omenili energijo mrtvih, ki nas, zdajšnjike, skupaj z vsem podedovanim 'obdaja in navdaja'.

V naši duhovni resničnosti, v duhovnem prostoru slehernika mrtvi nedvomno obstajajo. Njihova zapuščina in spomin nanje sta po eni strani bogastvo. Vendar njihova energija tudi skozi spomin in zapuščino teži k dominaciji nad živimi. Stari vzorci mišljenja, konflikti, pozivanje k maščevanju in stari umazani bogovi nezavednega se vsiljujejo v mišljenje in odnose med živimi. Ravno to živi morajo presegati. Če tega ne zmorejo, jim kot zombijem ­zagospodari energija in perspektiva mrtvih. Tudi ob naši politiki smo velikokrat priča norosti, v kateri takšni duhovni zombiji druge, sebi enake duhovne zombije zmerjajo z zombiji. Kot kaže, pa ta norost vendarle ne obvladuje odločilne večine prebivalstva.
 

Kaj sporoča romaneskna raziskava, kakšna je cena upora?

Pobeg iz teh vzorcev postaja nuja sodobnega subjekta. Težava je tudi tokrat v tem, da družbo premočno obvladuje manipulativno, kvazi sodobno mišljenje. Takšno mišljenje se seveda poskuša obdržati in ubraniti pred razkrinkavanjem in razgaljanjem. Zato bo v tem konfliktu najbrž tudi tokrat potreben požrtvovalen preboj z izjemnimi posamezniki. Ne glede na ceno. K sreči se je oklepanje ustoličene zlaganosti, torej kvazi sodobnosti, zmeraj pokazalo za boj brez upa zmage.
 

Sveti boj ste pisali dolgo.

Za snovanje in pisanje tega romana sem potreboval približno tri leta. Rečem lahko, da je moje pisanje tudi sicer naporno klesanje, rezanje, ostrenje ali neženje jezikovne tvarine za vsako stran in poglavje posebej. Potem je vse to treba še ustrezno upogniti, zviti ali poravnati v celoto, ki v najboljši možni meri ustreza zamišljenemu idealu. To je mukotrpno delo, ki zahteva tako docela budno zavest kot sanje. In več tisoč popisanih strani.
 

V zadnjih desetletjih ste oblastnikom postavljali vprašanja, komentirali njihovo početje, ob nastopu odhajajoče vlade ste opozarjali na razvrednotenje ustvarjalnega dela. Nič ne kaže, da je bolje.

Letos mineva štirideset let, odkar sem prišel v Ljubljano. In letos se iz nje, čeprav ne docela, pa vendar v pomembni meri, tudi selim. V Pomurje. Pri tem se mi zdi pomemben občutek, da sem v teh štiridesetih letih v civilnodružbenem in pisateljskem pogledu naredil, kar sem zmogel. Z ministri in raznimi politiki, ki se tako radi počutijo pomembnejše od slovenske resničnosti, zlasti seveda od kulture, se v glavnem več ne mislim ukvarjati. Predvsem nameravam napisati še kaj literature, tudi še kakšen roman.