Pi

Včeraj, ko sem to pisal, je bil dan števila pi. π. Štirinajsti marec v teh krajih zapišemo tako, kot je prav: torej 14. 3. Na drugi strani oceana datum zapišejo narobe, 3. 14.

A ne glede na to, da imamo pri zapisu datuma prav mi, ne oni, je obveljalo, da je dan števila pi marca. Morda tudi zato, ker ima leto samo dvanajst mesecev, ne štirinajst.

Na dan števila pi pred ljubljansko fakulteto za matematiko in fiziko poteka vsakoletno tekmovanje. Kdo bo odrecitiral več decimalk števila, ki omogoča natančen izračun obsega in površine kroga ali prostornine in površine krogle. Tudi za računanje prostornine število pi ni nepomembno. In? Letošnji zmagovalec je Liam Kovač. Star je devet let. Odrecitiral je 1500 decimalk. Ni postal državni rekorder. Ko je bil Tibor Hvala pred tremi leti star 13 let, je odrecitiral 10.123 decimalk.

Kakopak, povsem nekoristno je, če človek nosi v glavi nekaj sto ali nekaj tisoč številk. Konec koncev, te cifre so nekje zapisane. Treniranje spomina pa ni nekoristno. V tistih natreniranih nevronskih vozliščih, ali kar pač je v možganih, bo lahko uskladiščeno nekaj, kar ni zapisano. Spomin je dragocena dobrina, ki pomaga pri marsičem. Spomin je knjižnica, ki jo nosimo v glavi. Je svetovni splet, ki deluje tudi, če ni elektrike. Spomin je blokec, ki ne potrebuje papirja. Spomin je tisto, kar nas loči od deževnika.

Učenje števila pi je trening, ki zagotavlja, da bo spominsko skladišče večje.

Je pa pri spominu pomembno še nekaj. Res je, da je imenitno, če tovorimo v glavi dolga zaporedja decimalk, datume, imena, telefonske številke, dogodke. Čudovito je, če ne pozabljamo imen bližnjih in daljnih znancev.

Prelepo je, če ne pozabimo na domače naloge, sestanke in podobna opravila. Ampak pri spominu je najbolj pomembno, da na kakšno reč tudi pozabimo. Eno je, če v glavi nosiš 1500 decimalk. Nekaj drugega pa, če v glavi nosiš 1500 zamer.