Ujeti neujemljivo

Opazila sem jih na družbenih omrežjih. Fotografije, ki so bile kot dela surrealistov.

Piran z rdečim soncem je videti kot orjaški rdeči balon, ki ga bo predrl zvonik piranske cerkve.

Mangart, oblit z žarečo svetlobo, minuto pred zahodom. Storžič z roza odtenkom, Črna prst ob polni luni ali fotografija galaksije Andromede, ki jo je posnel, ko je preživel noč na Mangartskem sedlu …

Mislila sem, da gre za fotomontažo, za nekakšne križance med ilustracijo in fotografijo, karkoli že. Bilo je preveč nerealno, da bi bilo lahko resnično.

Šele na nedavnem odprtju njegove razstave Slovenija, 4 barve v Operni kleti sem dojela, kaj vse je za temi podobami. Obsedenost priti do presežnega, kot pri alpinizmu, skrbno načrtovanje, tovorjenje več kot dvestokilogramske opreme na težko dostopne predele gora, potrpežljivost in čakanje, dokler se narava ne razkrije.

Izvedela sem, kdaj je najbolje loviti polno luno, kaj vse je treba storiti, da ustvariš sanjsko podobo, zakaj včasih grizeš v goro in na eno podobo čakaš tri leta.

Avtor Gregor Kresal je nenavaden tip. Arhitekt, vrhunski alpinist, ki je prvi prosto preplezal Obraz Sfinge v Severni triglavski steni in o tem posnel alpinistični film Sfinga. Hkrati je študiral film pri Davidu Lynchu, od njega odnesel način filmskega jezika, misli, stavke, podobe, transcendentalno meditacijo in strast po sanjah.

Ta razstava je zato nekakšna predigra za večjo razstavo in filmski projekt, pravi. Dal mu bo naslov Svetlobni presežki Slovenije. »Glavno moško vlogo sem ponudil Soncu, žensko vlogo Luni.«

In potem sem pomislila, kako dragoceno je, v teh mračnih in hektičnih časih, ko se podobe pred tvojimi očmi menjajo s hitrostjo drgetanja tvojega palca na zaslonu, da se tvoj pogled ustavi – na fotografiji. Ki časti naravo. In poskuša ujeti neujemljivo – svetlobo. Več svetlobe! naj bi rekel Goethe, v trenutku, ko je odhajal. Več svetlobe v teh mračnih časih.