Morska hipnoza

Počitniški dolgčas je pravi generator kreativnosti. Meni trenutki dolgočasja in možganskega odklopa denejo kot nekakšno uspavalo, v otroških sivih celicah pa povzročijo eksplozijo kreativnosti. Osupljive risbice, veliko branja in družabnih iger morda spodbudijo neskončno zanimivih in neredko tudi za moje uspavane možgane prezapletenih vprašanj.

Eno od teh je bilo, kako se ljudje naučijo hipnotizirati druge ljudi in kako se sploh hipnotizira. Seveda nimam pojma. Sem pa, da bi se izognil butastemu odgovoru, radovedni najstnici povedal nič manj butasto, toda resnično zgodbo o tem, kako se je moj sošolec v gimnaziji zgolj napol naučil hipnoze. Med uro matematike je namreč z nihanjem žepne ure uspaval drugega sošolca. Ta del hipnoze je torej obvladal, ni pa se naučil, kako poskusnega zajca spet zbuditi. V naše velikansko zadovoljstvo in v strašansko nezadovoljstvo učnega osebja se je zbujanje hipnotiziranega sošolca zavleklo štiri ure in se nadaljevalo v bolnišnici.

O hipnozi res ne vem ničesar. Se mi pa zdi, da je dopust na otoku, v hišici nekaj metrov od morja, primerno okolje za razmislek o tem in morda celo sonaravno učenje te veščine. Vsaj v eno smer, torej do tja, ko se učenec pogrezne v globok spanec.

Bolj ali manj ubran hrup na tisoče škržatov, zvok vetra v trti nad teraso, zvok valov, ki butajo ob obalo. Hladnokrvno plavanje rib vedno ravno prav daleč od konice osti, da se pod vodo skorajda sliši oradin posmeh nespretnemu lovcu, nepremično strmenje potepuške mačke, ki čaka, kdaj bo z mize 21 padel kos hobotnice. Obredno jutranje strmenje v sosednji otok onstran kanala in obredno večerno opazovanje izginjajočih kapljic kondenza s steklenice hladnega piva ...

Vsi našteti zvoki in podobe so, tako kot za mojega sošolca žepna ura, zame zanesljiva pot do hipnotičnega stanja. Razlika je le v tem, da proti morski hipnozi ni zdravila, in tudi če bi bilo, ga ne bi hotel jemati.