Zakon od podjetja zahteva nemogoče

S spremembami uredbe o sežigalnicah odpadkov in napravah za sosežig odpadkov, ki bo še nekaj dni v javni obravnavi, vlada uresničuje pomladi sprejeto novelo zakona o varstvu okolja. Pri tem je Tomaž Vuk, predsednik uprave Alpacem Cement, kritičen, da uredba premalo specifično določa pogoje delovanja, predlog, ki je v javni obravnavi, pa je bolj ali manj prepis iz zakona.

Kaj vašemu podjetju prinaša predlagana uredba?

Aprila letos je začela veljati novela zakona o varstvu okolja (ZVO-2A), ki so jo v zakonodajni postopek vložile nevladne organizacije. Zakon zaostruje mejne vrednosti emisij pri sosežigu odpadkov, ki so namesto fosilnih goriv vir energije za proizvodnjo cementa in pomembno pripomorejo k zmanjšanju emisij CO₂. Zakon od edine cementarne v Sloveniji zahteva nemogoče. In sicer izpolnjevanje tako strogih mejnih vrednosti, kot jim ne more slediti nobena cementarna na svetu, saj nikjer na svetu ne obstaja že razvita in v velikem industrijskem obsegu preverjena tehnologija, ki bi zagotavljala izpolnjevanje vseh zakonodajnih pogojev zakona, in to 24 ur na dan, sedem dni v tednu in 365 dni v letu. Za zdaj torej rešitve nimamo.

Uredba je v javni obravnavi. Kakšne predloge za spremembe ste dali, da bi bile zahteve, ki izhajajo iz nje, izvedljive za vaše podjetje?

V skupini Alpacem ves čas iščemo najbolj inovativne tehnološke rešitve in smo po številnih kazalnikih paradni konj v svoji panogi. Po energetski učinkovitosti in okoljskem odtisu spada cementarna v Anhovem med najboljše v Evropi. Alpacem Cement namerava to pot nadaljevati tudi v prihodnje, a za to potrebujemo zakonodajo, ki upošteva tehnološko izvedljivost. V procesu priprave zakonodaje je bila stroka preslišana, zato je zdaj, ko uredba nastaja, čas, da se stroka upošteva. Alpacem Cement je proaktivno na podlagi podrobnih mednarodnih analiz ugotovil, da večino mejnih vrednosti, ki jih zahtevajo zaključki BAT za sežig leta 2019 in posledično ZVO-2A lahko doseže, za pet parametrov pa potrebujemo rešitev.

Če bo uredba sprejeta v obliki, v kakršni je zdaj, kakšen bo potek dogodkov v prihodnje?

Ministrstvo ima čas eno leto po sprejetju zakona, da prilagodi okoljevarstveno dovoljenje. Ko je okoljevarstveno dovoljenje pravnomočno, se začne štiriletno prehodno obdobje, v katerem se mora podjetje prilagoditi na nove zahteve delovanja. Šest mesecev po sprejetju zakona pa naj bi bila sprejeta uredba. Po našem mnenju bi morala že uredba bolj specifično določati pogoje delovanja, sam predlog uredbe, ki je v javni obravnavi, pa je bolj ali manj prepis iz zakona. Zato se bomo v javni obravnavi uredbe zavzemali, da se pogoji delovanja za naprave za sosežig natančneje opredelijo.

Pravite, da so vam vsi pomembnejši ponudniki tehnologije zatrdili, da ne poznajo tehnologije, ki bi omogočala doseganje mejnih vrednosti izpustov, ki jih določa zakon in jih povzema uredba. Ali podjetja v času, ko bi vi opremo potrebovali, to lahko razvijejo?

Pregled in odziv 22 svetovnih ponudnikov tehnološke opreme za cementarne priča o dejstvu, da po našem najboljšem vedenju in raziskovanju, za zdaj nikjer na svetu ne obstaja že razvita in v velikem industrijskem obsegu preverjena tako imenovana off the shelf tehnologija, ki bi zagotavljala izpolnjevanje vseh zakonodajnih pogojev, ki jih predvideva ZVO-2A.

Štiriletno prehodno obdobje je realno le, če je tehnologija že znana – ta čas je namenjen pridobitvi dovoljenj, naročilu, dobavi in uvedbi že preizkušene tehnologije. Za razvoj nove tehnologije pa štiri leta vsekakor niso dovolj, potrebovali bi najmanj deset let, če izhajamo iz dosedanjih izkušenj, a ta trenutek tega ne morem še reči z gotovostjo. Torej ne gre za vprašanje, koliko investirati, ampak za vprašanje časa in smiselnosti investicije, ki morajo hkrati predstavljati dolgoročno priložnost za povečanje konkurenčnosti podjetja na trgu.

Napovedujete tudi uporabo pravnih sredstev, če bo treba. Kdaj bi jih lahko uporabili in s kakšnimi argumenti ter pričakovanji?

Napovedali smo, da bomo, če bo treba, uporabili tudi pravna sredstva, da zaščitimo interese podjetja, poslovnih partnerjev in zaposlenih. A verjamemo, da je prvi korak vzpostavitev dialoga z vsemi deležniki, da najdemo rešitev, ki bo omogočala znižanje vplivov delovanja cementarne na okolje in bo hkrati za nas izvedljiva.

Kaj vse to pomeni za podjetje in njegov razvoj, vključno s sodelovanjem v projektih, kot je vodikova dolina?

Morebitne spremembe se ne bodo zgodile čez noč. Kot sem omenil, obstaja prehodno obdobje štirih let od pravnomočnosti okoljevarstvenega dovoljenja in tudi še pravna sredstva, s katerimi imamo možnost zaščititi svoje interese. V najslabšem primeru pa novi zakon lahko vodi tudi do zaprtja cementarne. To bi imelo daljnosežne posledice ne le za 900 delovnih mest, povezanih s cementarno v regiji, ampak tudi za razvoj cementne panoge v Sloveniji in slovensko gospodarstvo.

Brez domačega cementa bi bila država stoodstotno odvisna od uvoza iz tujine. Poleg Malte, ki je po prebivalstvu petkrat manjša od Slovenije, bi postala Slovenija edina država članica EU, ki nima lastne proizvodnje cementa kot osnovnega gradbenega materiala. To bi pomenilo tudi korak nazaj na področju krožnega gospodarstva, katerega nepogrešljivi del je cementarna. Prav tako bi Slovenija izgubila razvojno priložnost, vredno okoli 300 milijonov evrov, v razogljičenje proizvodnje cementa.

Lastniki želijo podjetje trajnostno razvijati. To tudi pomeni, da so naložbe mogoče le, če imamo razvite in v velikem industrijskem obsegu preverjene tehnologije ter stabilno zakonodajno okolje.