Za večjo produktivnost je ključnih pet dejavnikov

Ljubljana – Če želimo v Sloveniji povečati blaginjo in zmanjšati zaostanek za razvitimi državami, moramo predvsem doseči družbeni konsenz, kako povečati produktivnost, kjer še vedno precej zaostajamo. Na lanski predlog ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT) je v okviru ljubljanske ekonomske fakultete in Združenja Manager nastal akcijski načrt, ki si je za glavni cilj zastavil polovično zmanjšanje zaostanka za Avstrijo v prihodnjih štirih letih.

Na MGRT, kjer imajo zdaj v rokah škarje in platno za uresničitev načrta, tako ugotavljajo, da je pobuda za načrt nastala v povsem drugačnih okoliščinah, kot jih je izrisala pandemija covida-19, »gradivo, ki je nastalo pod vodstvom profesorja Dušana Mramorja, pa zdaj dobivamo v obdobju, ko sta slovensko gospodarstvo in z njim celotna družba pred velikimi, a, kot dokazuje tudi ta dokument, rešljivimi izzivi«.



Na vprašanje, kakšni bodo zdaj naslednji koraki pri uresničevanju načrta, so nam na MGRT odgovorili, da dokument v poglobljeni analizi ugotavlja vzroke zaostanka na področju produktivnosti in določa po tri konkretne ukrepe za vsako izmed 18 analiziranih področij. Ukrepi so interdisciplinarni in presegajo pristojnosti našega ministrstva, zato bomo v nadaljevanju v luči njihove realizacije vodili vključujoč dialog z vsemi resorji oziroma ustanovami, ki jih ukrepi vsebinsko zadevajo.

Pet ključnih dejavnikov za produktivnost

Raziskave kažejo, da je za povečanje produktivnosti ključnih pet dejavnikov, pravi sokoordinatorica načrta Polona Domadenik z ekonomske fakultete. »To so institucije, ustrezna javna infrastruktura, inovacije, človeški kapital (izobraževanje) in tržna usmerjenost. Na podlagi tega smo postavili temelje drugačni 'logiki urejanja družbe', ki temelji na dolgoročni usmerjenosti in premišljeni reakciji na dogodke v okolju. S tem so povezani širši dejavniki institucionalnega okvira (politični, pravni in okoljevarstveni sistem). V splošnem bi lahko rekli, da vlaganja v mehki kapital zajemajo vlaganja v znanje in izboljšavo procesov upravljanja in sodelovanja tako na ravni države kot podjetij.«

Pri pripravi akcijskega načrta je sodelovalo več kot 40 strokovnjakov, ki so identificirali prednostna področja in predlagali najprimernejše ukrepe. Dejavnike, ki vplivajo na produktivnost, so »razvrstili v tri večje skupine: vlaganja v kapitalsko opremljenost, ki se nanašajo na javna in zasebna vlaganja v infrastrukturo, zdravstvo, raziskave ter osnovna sredstva, robotizacijo, umetno inteligenco, digitalizacijo na ravni podjetij. Drugi velik segment so vlaganja v ’mehke’ dejavnike povečevanja produktivnosti.

Na ravni države je ključno izboljšati korporativno upravljanje podjetij v državni lasti ter zavodov in drugih institucij, izboljšati kakovost in primernost finančnega sistema, javne finance, vlagati več v izobraževanje in usposabljanje, izboljšati sodelovanje med raziskovalno in razvojno sfero ter povečati učinkovitost javne uprave. Administrativne ovire še vedno ostajajo visoke in zavirajo naš razvoj. Na ravni podjetij pa moramo več vlagati v izobraževanje in usposabljanje zaposlenih, razvoj novih tehnologij in izboljšati upravljanje podjetij na podlagi spodbujanja ’trajnostnega vodenja’, ki poleg ekonomskih vidikov upošteva tudi družbo in okolje, v katerem podjetje deluje,« poudarja Domadenikova.

Ključ je višja dodana vrednost

Pogoj za dvig produktivnosti in zvišanje dodane vrednosti na zaposlenega ni povečanje obsega dela, ampak več izdelkov z višjo dodano vrednostjo, pravi Dušan Olaj, lastnik podjetja Duol: »Na dolgi rok je serijska proizvodnja obsojena na vegetiranje. Prihodnost vidim v na novo opredeljenem načinu financiranja znanstvenoraziskovalnega dela, spodbujanju patentov, tehničnih izboljšav itd. Skeptičen sem do sedanjega financiranja raziskav in razvoja, saj se preveč denarja preliva v plače v znanstvenoraziskovalnih ustanovah.

Na novo bi bilo treba opredeliti, kaj je aplikativna znanost – tista, ki ji uspe na trgu in ustvari izdelek, s katerim lahko več zaslužimo in smo bolj konkurenčni. Denar, namenjen aplikativni znanosti, ne sme priti k znanstvenoraziskovalnim ustanovam, ampak k podjetjem. Ta imajo idejo, znanstvenoraziskovalne ustanove pa poskrbijo za realizacijo.«