Trikrat uspešno do evropskega denarja, v petih letih več kot podvojili prihodke

»Če ne bi dobili teh evropskih razvojnih sredstev, ne bi bili sposobni razviti projekta brezzračne embalaže. Danes bi ga lahko, a bi bili verjetno že prepozni in zagotovo ne bi zavzeli toliko trga, kot smo ga, ko smo bili šest, sedem let pred konkurenco. Tukaj so sredstva odigrala ključno vlogo.« To so besede 35-letnega Matica Viranta, enega od dveh direktorjev družbe Plastika Virant, ki je na treh razpisih uspešno kandidiralo za pridobivanje evropskega denarja, med drugim za projekt, ki jim bo po njihovih ocenah letos prinesel od pet do deset odstotkov prihodkov.

Ime podjetja ne pušča dvoma, kaj je njihov posel, znotraj širokega področja pa so našli svojo nišo: ustvarjajo plastično embalažo, ki se uporablja v kozmetiki in farmaciji, na željo kupca jo v lastni tiskarni še potiskajo. Njihovo embalažo med drugimi uporabljajo Kozmetika Afrodita, Ilirija in vse večje slovenske lekarne, med tujimi podjetji vsa večja, znana iz sveta kozmetike in farmacije.

»Ena ključnih prelomnic je bila selitev na novo lokacijo, v večje prostore, prilagojene našim proizvodnim procesom, kar je vodilo v boljšo produktivnost in večjo učinkovitost,« pravi Matic Virant. Foto Leon Vidic

Javne evidence razkrivajo, da je družinsko podjetje, ki ga vodita skupaj z bratom Deanom, v letu 2022 ustvarilo prek devet milijonov evrov prihodkov ali dobrih pet milijonov več kot pred petimi leti. »Ena od ključnih prelomnic je bila selitev na novo lokacijo, v večje prostore, prilagojene našim proizvodnim procesom, kar je vodilo v boljšo produktivnost in večjo učinkovitost,« pravi Virant. Dvignili so raven čistoče in s tem pridobili dodatne kupce, denimo iz farmacije, kjer prej niso mogli toliko konkurirati. »Pa tudi svež veter mladih je pripomogel k temu,« poudari direktor podjetja s 85 zaposlenimi, v povpreč­ju starimi 39 let. Nihče med njimi ne dela za minimalno plačilo, izplačujejo maksimalni regres, vsako leto tudi 13. plačo.

Kako do evropskega denarja

Virant nam zaupa zgodbo, kako so se prvič srečali z evropskim razpisom. Pred slabim desetletjem so zaznali, da se na trgu povečuje trend naravne kozmetike, katere slabost je krajši rok trajanja, če ni zaščitena pred zunanjimi vplivi – pojavili so se brezzračni sistemi (kozmetika je zaprta v komoro in ni v stiku z zrakom). Obstoječa rešitev je imela slabost, da je vsebovala deset sestavnih delov in več, kar je povečevalo ceno, za povrhu pa še eno hibo: sestavni deli niso bili iz enotnega materiala, kar v času, ko je v ospredju reciklaža, pomeni nočno moro. Pripravili so svojo različico z manj sestavnimi deli, ki bi bili vsi iz plastičnih materialov. Rešitev je bila konceptualno zasnovana, a se je pokazalo, da bo investicija v razvoj in potrebna orodja v letu 2016 prevelik zalogaj. Rodila se je ideja, da bi sodelovali na razpisu, v okviru katerega država in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj sofinancirata razvojno-raziskovalne projekte: »Prijavili smo se, bili dobro ocenjeni, izbrani in pridobili smo 247 tisoč evrov sofinanciranja za projekt, ki je bil vreden okoli 550 tisoč evrov.«

Pri prijavi jim je pomagalo podjetje, specializirano za evropske razpise. »Plačilo se običajno giblje okoli odstotka vrednosti projekta,« razloži sogovornik. Na pomoč so jim priskočili tudi pri obveznih letnih poročanjih – za brezzračni izdelek so denimo obvezani poročati pet let po koncu razvoja. »Je obremenjujoče in z leti so ti projekti z vidika administracije vse zahtevnejši,« priznava. Že na samem začetku podjetje v prijavi postavi cilje in se zaveže k njihovemu doseganju, kar pa včasih ni tako preprosto: »Je nekaj vedeževanja. Neke ocene lahko podaš na podlagi sklenjenih pogodb, nekaj lahko izračunaš, koronavirusa in vojne v Ukrajini pa ni mogel predvideti nihče. Ne moremo se slepiti, da to ne vpliva na poslovanje.« Nadaljuje bolj pomirjujoče, in sicer da se je z razpisovalci mogoče pogovoriti, jim pojasniti, utemeljiti in dokazati, zakaj so stvari takšne, kot so: »Nismo imeli slabe izkušnje, da bi denimo denar morali vračati, je pa res, da smo kazalnike v večini dosegali, odstopanja pa utemeljili z dokazili in za zdaj ni bilo težav.«

Po pridobitvi sofinanciranja iz evropskih skladov za razvoj brezzračne embalaže so uspešno kandidirali še z dvema projektoma. Na strehi podjetja so v letu 2022, času novega koronavirusa in ruske invazije na Ukrajino, ko se je cena električne energije skoraj čez noč najprej podvojila, v najbolj črnih dneh pa dosegala pet- in desetkratnik normalne, postavili sončno elektrarno. Naložba, vredna 354 tisoč evrov, je bila sofinancirana s skoraj 71 tisoč evri evropskega denarja (Evropski kohezijski sklad), danes pa jim pomaga pokriti tretjino potreb po električni energiji pretežno avtomatizirane proizvodnje. Virant doda, da se je na srečo divjanje cen električne energije nekoliko umirilo, a so še daleč od tistega, česar so bili vajeni: »Pred letom 2020 so bila letna nihanja cen takšna, kot so danes dnevna: če si zakupil električno energijo leto pozneje, si lahko imel pet evrov na megavatno uro plusa ali minusa, danes pa se pogovarjamo o nihanjih po pet, tudi deset evrov na dan.«

S pomočjo evropskih sredstev so izvedli še digitalno preobrazbo podjetja (vrednost projekta več kot 159 tisoč evrov, pridobili so skoraj 91 tisoč evrov sredstev). Digitalizirali so poslovne procese, proizvodnja posluje brezpapirno, vse skupaj pa je združeno v eno programsko rešitev, kar jim omogoča popoln nadzor nad proizvodnjo in produktivnostjo: »V vsakem trenutku vemo, kaj se na katerem stroju dela, s kakšno hitrostjo, s kakšno produktivnostjo, s kakšnim izmetom. Če se kaj ustavi, poznamo razlog za to. Vse se samodejno beleži v program, podatki pa se nato uporabijo za analize, koristne za sprejemanje izboljšav, optimizacijo.«

Širitev da, a ne na tuje

Virant vidi v prijavi na evropski razpis poleg finančne koristi še druge prednosti: »Ko si izbran, pridobiš samozavest, lažje se odločiš, da boš nekaj razvil, bolj drzne odločitve sprejemaš. Predvsem pa se v pogodbi zavežeš za neke cilje, roke, za rezultat. Ko gre za lastni razvoj, tega običajno ni, sploh če ni za kupca. Četudi ti obveznosti med projektom marsi­kdaj parajo živce, si na koncu vesel, da je tako, saj te nenehno nekdo priganja, te spremlja, ti postavlja roke in se zadeva zaradi tega tudi odvija.« Še danes bi se včasih najraje prijavil na kakšen razpis samo zato, da bi se obvezal, da se bo nekaj recimo razvilo v dveh letih, ker se pogosto daje prednost tekočim projektom, naročilom obstoječih strank, medtem ko razvoj za prihodnost čaka na strani, »ko bomo imeli čas, časa pa nikoli ni«.

Izdelujejo plastično embalažo, ki se uporablja v kozmetiki in farmaciji, na željo kupca jo v lastni tiskarni še potiskajo. Foto Leon Vidic

V prihodnosti si želijo okrepiti prisotnost njihovih izdelkov v jugovzhodni Evropi. Si tam želijo tudi podružnice, morebiti proizvodnje (največji strošek v proizvodnji so trenutno prav stroški dela)? »V tem trenutku lahko trdim, da ne bi imeli podružnice ali enote kje zunaj Slovenije, tudi v državah jugovzhodne Evrope ne. Poznam zgodbe, v katerih se to ni dobro izšlo.« Načrtujejo pa širitev na trenutni lokaciji v Žejah pri Komendi: »Deset tisoč kvadratnih metrov je bilo predvidenih za obstoječi objekt, pet tisoč pa za širitev, ki se bo zgodila verjetno v prihodnjih letih.« A ko se pogovarjamo o načrtih, nam sogovornik zaupa, da so lani konec leta malce čutili upad naročil: »V tem trenutku smo polno zasedeni, vendar se očitno na trgu dogajajo spremembe, nekaj ohlajanja, tako da smo previdni tudi pri odločanju o vlaganju.«

Z glavo pri varovanju okolja

Ko govorimo o plastiki, se ne moremo izogniti problematiki odpadkov in skrbi za okolje. Virant pravi, da so bili v preteklosti poskusi nadomeščanja z drugimi materiali – z lesom, steklom, aluminijem –, a se je pokazalo, da se tudi zanje izkorišča naravne vire, porablja energijo: »Zdaj smo prišli do tega, da vojno proti plastiki obračamo v vojno zgolj proti plastičnim odpadkom. Zmagali bi, če bi znali plastične odpadke pravilno odvreči, sortirati in znova uporabiti. To je cilj, ki mu sledimo – krožno poslovanje, zapiranje zanke. Toda tega ne moremo narediti sami, treba je vključiti vse deležnike.« Nekateri kupci njihove embalaže že danes postavljajo ekološki vidik pred dizajn in marketing, tudi zaradi potrošnikov: »Prihajamo do tega, da se ekologija izplača, da jo končni potrošnik prepozna, sploh na trgih severne Evrope, od koder se ta miselnost počasi seli še drugam.«

Slej kot prej nas čakajo obremenitve na delež plastike, ki ni recikliran, meni sogovornik: »Že leta se trudimo povečati delež reciklirane plastike in to tudi komuniciramo. Vedno več je kupcev, ki si tega želijo. V letih 2022 in 2023 je bilo precej novih projektov, v katerih so se kupci odločili za stoodstotno reciklirano plastiko ali vsaj 50-odstotno, in pri tem jih podpiramo. Kaže se trend, da to podpirajo in so za to pripravljeni plačati več.« Reciklirani materiali so namreč do 50 odstotkov dražji, pri končni ceni embalaže to prinese tudi za petino višjo ceno. Pojavljajo se prav tako drugačne zelene pobude. V svetu kozmetike denimo lahko kupite le nov vložek z vsebino, medtem ko zunanjo embalažo, s pokrovom vred, obdržite. Koliko popusta to prinese končnemu kupcu? »Cena naše embalaže je v primerjavi s ceno končnega izdelka tako majhna, da neka kozmetična znamka kupcu ne more ponuditi takšne cenovne razlike, da bi se mu to splačalo. Če celotna embalaža stane pol evra, vložek pa deset centov, ti lahko znamka v najboljšem primeru ponudi za 40 centov nižjo ceno. Če upoštevava, da je cena končnega izdelka 20 ali 30 evrov, je 40 centov res malo.« Kljub temu si nekateri končni kupci tega želijo, predvsem na severnoevropskih trgih, kjer, tako Virant, želijo ustvariti čim manj odpadkov in prispevati k ohranjanju okolja: »Ta miselnost ni povsod ukoreninjena, a se spremembe dogajajo.«

Poslovni procesi so digitalizirani, proizvodnja posluje brezpapirno, vse skupaj pa je združeno v eno programsko rešitev, kar jim omogoča popoln nadzor nad proizvodnjo in produktivnostjo. Foto Leon Vidic