Poplave in plazovi so veliko škodo povzročili tudi za logistično dejavnost. Uničene so cestne in železniške povezave, skladišča logističnih podjetij ter številna tovorna vozila in avtobusi. »Mnogi zato obupujejo nad razmerami, v katere jih je pahnila najhujša ujma, ki je prizadela Slovenijo,« pravi Robert Sever z Gospodarske zbornice Slovenije (GZS).

»V logistiki je najbolj opazno uničenje infrastrukturnih objektov, pomembnih povezav z zalednimi trgi, predvsem v železniški infrastrukturi in na številnih državnih cestah ter mostovih pri notranji distribuciji. Številna logistična podjetja poročajo tudi o uničenju skladiščnih objektov, ki ne bodo funkcionalna še najmanj mesec dni oziroma so uničena in bo potrebna novogradnja. Prevoznikom je poplavilo tovorna vozila in avtobuse, ki so neuporabni, zato že razmišljajo o opustitvi dejavnosti. Dejstvo namreč je, da dobava novih vozil ni mogoča čez noč, kader voznikov, ki ga že veliko let primanjkuje, pa ne more čakati na nadaljevanje dela več mesecev, zato si bo delo poiskal drugod,« našteva težave Robert Sever, direktor Združenja za promet na GZS.

Na tej so škodo v gospodarstvu po prvih podatkih ocenili na 400 milijonov evrov, težko pa je določiti, koliko od tega znaša škoda v logistiki. Škoda na infrastrukturi pa bo še precej višja. »Poplavljena je bila tudi železniška povezava z Avstrijo, kjer se še ocenjuje škoda in potrebna sanacija. V Luki Koper zaradi zaostanka pri odpremi tovora spet poročajo o prenasičenosti pretovornega prostora in zamudah, kar povzroča številne probleme v dobavni verigi in nejevoljo poslovnih partnerjev,« je prejšnji teden za Delo povedal Sever.

Ta podpira pomoč države z ukrepom čakanja na delo. Vlada je sprejela tudi nekatere ublažitve pogojev za delo voznikov na prizadetih območjih (več o tem v okvirčku), podobne izjeme so v preteklosti sprejeli tudi v Nemčiji in Avstriji, ko so se spopadali s poplavami. »Pričakuje se čimprejšnja vzpostavitev infrastrukturnih povezav do vseh območij po Sloveniji in tudi povezav do zalednih trgov, kar je zdaj prioriteta v infrastrukturnih projektih. Številna v poplavah prizadeta podjetja bodo potrebovala pomoč države tudi pri investicijah za obnovo uničenih objektov in osnovnih sredstev,« še dodaja Sever.

Dosedanji ukrepi države so dobri

Peter Pišek, predsednik sekcije za promet na Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije (OZS), pa pojasnjuje, da poplave vplivajo predvsem na migracije, ker tovornjaki ne morejo voziti povsod, saj je treba obnoviti celotno infrastrukturo: »Potem je treba poiskati nastanitve za ljudi, prizadete v poplavah ter pripraviti strateški načrt, kako se lotiti sanacije, kar ni tako preprosto, predvsem pa je treba določiti prioritete in potem stvari tudi izvesti.«

Dejal je, da je bil predlog za dan solidarnosti 14. avgusta z njihovega vidika nepotreben. »Če bi vsi ta dan delali – kar bi pomenilo od 50 do 60 milijonov evrov v enem dnevu – ter bi se država odpovedala svojemu delu in mi svojemu, bi ta denar namenili v sklad za reševanje problematike teh področij, ki so bila najbolj izpostavljena.«

Škoda se bo najbrž merila v milijardah, ne le v milijonih evrov, a je zdaj težko oceniti, kako velika bo, pove Pišek: »Škoda za moj sektor bo morda manjša kot pri drugih, v katerih so bile poplavljene celotne proizvodne hale, kjer je obrtnikom vse odneslo in so ostali brez hiš in delavnic. Vse to bo treba sanirati, ljudje pa so imeli kredite, zato nimajo možnosti, da bi dobili nov kredit – in pri tem bo morala pomagati država, EU in različni skladi. Tudi banke bi lahko pristopile k reševanju te problematike in, na primer, odpisale dolgove, da bodo ljudje lahko na novo zaživeli.«

Dosedanje ukrepe vlade ocenjuje za zelo korektne in dodaja, da vodstvo OZS zelo dobro sodeluje tudi z ministrom za gospodarstvo in vsemi drugimi pristojnimi ministri: »Torej, treba bi bilo prizadetim odpisati dolgove, dodeliti nepovratna sredstva in vzpostaviti ugodne kreditne linije. Na nedavnih kolegijih predsednika OZS smo razpravljali o tem, kako pristopiti k reševanju problematike, da bo čim bolj korektno in pošteno ter da res pridemo do tistih, ki najbolj potrebujejo pomoč. Treba je postaviti prioritetno lestvico – ker imamo sistem 62 zbornic in točno vemo, kdo najbolj potrebuje pomoč. Obrtna zbornica mora zato sodelovati v komisijah lokalnih skupnosti. Ko bodo komisije šle na teren, bomo vsi skupaj znali prepoznati tistega, ki zdaj takoj potrebuje pomoč in mu je treba jutri ali čez mesec dni nameniti več pozornosti, ker je bil tudi udeležen v škodi, vendar ni bil poplavljen, ampak je bil vezan, na primer, na podjetje BSH, ki nekaj mesecev ne bo delalo. Zaradi tega bo tudi dobavitelj, ki je delal, denimo, določen sklop za to podjetje, nekaj mesecev brez dela in ne bo imel dohodkov. Ker gre pri tem za kolateralno škodo, jim bo prav tako treba pomagati.« Peter Pišek še pravi, da bo treba pazljivo narediti sistem, na kakšen način in kako se učinkovito lotiti reševanja na terenu.

Malo alternativnih logističnih povezav

Profesorja z mariborske fakultete za logistiko dr. Matevž Obrecht in dr. Roman Gumzej menita, da je vpliv poplav na logistično dejavnost zaradi prekinitve transportnih poti očiten: »Vzpostavitev transportnih in komunikacijskih povezav je zato ključna in prvi pogoj za učinkovito pomoč in sanacijo. Gre za logistično infrastrukturo. Podjetja iz Koroške in Savinjske, ki bi sicer lahko normalno delovala, imajo motnje tudi pri tem, da iz svojih skladišč ne morejo dostaviti svojih izdelkov niti v podružnice in obrate v drugih delih Slovenije ali v tujino. Začasne rešitve velikokrat niso primerne za težka tovorna vozila. V logistiki smo v času motenj zaradi podražitev, vojne in covida-19 spoznali pomen razpršenih dobaviteljev, alternativnih poti in možnosti. Tudi regije, ki imajo več alternativnih logističnih povezav, so odpornejše na motnje in na posledice naravnih nesreč. Koroška in posebno Zgornja Savinjska dolina pa zaradi geografskih značilnosti, izzivov gradnje tretje razvojne osi in v preteklosti opuščenih železniških povezav teh alternativ velikokrat nimata.«

O škodi je težko govoriti pavšalno, saj gre za kompleksen problem. Imamo neposredno škodo, pri čemer gre za materialno škodo na objektih in infrastrukturi, pojasnjujeta Obrecht in Gumzej. In dodajata, da sem štejemo tudi vse stroške intervencij, ki so bile potrebne za reševanje življenj in imetja. To je mogoče oceniti, saj gre za trenutno stanje in so podatki bolj ali manj jasni.

Na drugi strani je posredna škoda: to je nematerialna škoda zaradi nezmožnosti prizadetega prebivalstva, da bi opravljalo svojo običajno dejavnost in normalno gradila svojo prihodnost. In to je težje oceniti.

Potem je tu še strošek sanacije, kamor sodi predvsem sanacija stanja ter ponovna vzpostavitev pogojev za normalno življenje na prizadetih območjih. »Zadnjo je težko oceniti, saj bo šele celovita analiza nastale neposredne škode ter investicij v objekte in infrastrukturo, ki bodo potrebni, omogočila zaključke o stroških sanacije. Pri tem bo treba upoštevati nove razmere na terenu in tudi preventivne ukrepe, ki bi jih bilo smiselno vključiti zaradi zmanjšanja tveganj prihodnjih škodnih dogodkov na prizadetih področjih. Celovita ocena škode bi vključevala vse tri komponente in trenutno še ni mogoča. Poseben izziv bo tudi, kako lokalnim skupnostim predstaviti, da nekatere rešitve iz preteklosti niso več prave za prihodnost. To pomeni, da kakšna cesta, hiša, most ne bodo mogli stati blizu prvotne lokacije. V vsakem primeru pa po ogledu stanja na terenu večkrat slišimo, da je pravi čudež, da ni bilo več človeških žrtev.«

Bolje kak helikopter več in osemkolesnik manj

Pristojne službe so pravočasno in pravilno ukrepale, poudarjata sogovornika s Fakultete za logistiko: »Glede na obseg škode, jakosti ujme in hitrosti naraščanja voda ocenjujemo, da je bila intervencija odlična – človeška življenja so bila v veliki večini rešena.«

Stroki pa je treba prepustiti odločanje o sanaciji, ki pa ne bo mogoča, dokler teren ne bo počiščen. »Tu imamo nekaj rezerve zlasti v vojski in opremi. Kot že pri požarih na Krasu se je tudi pri tem pokazalo, da bi bilo bolj smiselno investirati v kak transportni helikopter več in v kak osemkolesni transporter manj, saj so ti na težko dostopnem terenu neuporabni. Zaradi koordinacije bi bilo tudi bolje strokovnim institucijam (civilni iniciativi ali vojski) prepustiti, da koordinirajo operacijo in pri tem uporabijo vse razpoložljive vire in svojo logistiko. Pomoč prostovoljcev je seveda dobrodošla.«

Obrecht in Gumzej tudi dodajata, da so humanitarne organizacije sposobne ponuditi in koordinirati vso drugo pomoč. »Velik del čiščenja naplavin, odpadkov, blata lahko namreč uredijo prostovoljci. Tudi koordinacija teh je potekala dobro, organizirano in tekoče, da so lokalni organizatorji lahko poskrbeli za tekoče delo, organizacijo nalog in ne nazadnje tudi zato, da ni zmanjkalo parkirišč ali da bi bilo v enem kraju preveč in v drugem premalo prostovoljcev. Organizirano prostovoljstvo se je v zadnjih dneh izkazalo kot zelo uspešna praksa, saj je čiščenje naplavin in odpadkov bistveno za preprečevanje morebitnih novih povodnji. Če naplavine, odpadki ostanejo na nabrežinah, močno ovirajo pretok visokih voda.«

Ob tem je za čisto in varno okolje pomembno, da se odpadki zbirajo ločeno. »Določene občine so odpadke že na izvoru zbirale ločeno, kar jim je omogočilo učinkovitejši proces in hiter odvoz. Tiste, ki so najprej zbirale vse odpadke, jih morejo zdaj najprej ločiti, šele nato pride na vrsto odvoz. Tu bi morda bilo smiselno pripraviti neko strategijo ravnanja z odpadki na državni ali vsaj regionalni ravni, da ni odločanje o tem na plečih lokalnih enot civilne zaščite in manjših občin. Sistematičen in usklajen pristop k reševanju posledic in preprečevanje prihodnje škode sta zelo pomembna.«

Vloga prostovoljcev pa je velikokrat tudi bolj mehkega značaja, saj se po ujmah veliko ljudi spopada s travmami, stresom in nemočjo. Že pogovor in pripravljenost pomagati lahko komu pomagata v težkih trenutkih. Tudi psihološka slika je škoda, ki je žal ne ocenjujemo in ki lahko pusti trajne posledice.

Obnovitev starega stanja ponekod nesmiselna

Obrecht in Gumzej še pojasnjujeta, da bodo večje sanacije mostov, nabrežnin, struge, plazovitih terenov in cest pa, kot so že povedali strokovnjaki gradbene stroke, ponekod zelo zahtevne. Vzpostavitev starega stanja bo ponekod nemogoče oziroma morda tudi nesmiselno. Razmisliti bo treba o gradnji mostov čez hudourniške reke brez podpornih stebrov, ki močno ovirajo pretok v času ujm, in upoštevanje tudi tako imenovanih petstoletnih vod pri urbanistični zasnovi krajev.

»Tako imenovane sto- oziroma petstoletne ujme in druge ekstremne naravne nesreče bodo zaradi podnebnih sprememb postale bistveno pogostejše in tudi bolj intenzivne. Šele koordinirana aktivnost lokalnih skupnosti, komunalnih in gradbenih podjetij ter gradbene stroke bo dala nekatere odgovore na vprašanja o nadomestnih zemljiščih, gradnjah in predvsem infrastrukturi, ki naj dolgoročno nadomesti porušeno.«