(KOMENTAR) Sporočilnost skupinskih odpovedi delovnega razmerja

V slovenski javnosti je odmevala skupinska odpoved treh družinskih zdravnikov v tolminskem zdravstvenem domu. Eden se je premislil, zdravnici pa odhajata.

Skupinske odpovedi delovnih razmerij so relativno nova stvar. Prvič sem na to naletel pri malem podjetju, ki se je ukvarjalo z informacijsko tehnologijo. Pet ali šest zaposlenih od desetih je hkrati dalo odpoved, ustanovilo novo podjetje in prevzelo tudi stranke. Vzrok je bil, da so se »sprli«.

Čeprav se skupinske odpovedi pojavljajo v zdravstvu, niso nujno omejene samo na zdravstveni sektor. Skupinska odpoved se je zgodila tudi v enem od domov starejših občanov, v prihodnje se lahko zgodi tudi v šolstvu. Recimo, da bi odpoved dalo deset učiteljic in učiteljev na kakšni manjši šoli.

Ta fenomen je zato treba podrobneje proučiti. Gotovo je dogajanje povezano z dobrimi časi. Služb je veliko. V javnem in zasebnem sektorju, doma, v tujini, povsod. Če se na trgu pojavi družinski zdravnik, bo službo stoodstotno našel. Enako negovalec v domu, učitelj pa še kdo. Mogoče se bo moral na novo delo peljati par kilometrov dlje, a nič ne de – potne stroške mu bodo povrnili. V času zloglasnega Zujfa je bilo drugače: učitelji so dobesedno čakali, da kdo umre ali se upokoji, da so se lahko zaposlili. Zdaj je drugače, vabijo jih iz ene šole v drugo.

Zakaj se to dogaja? Ti ljudje z odpovedjo želijo nekaj povedati. Recimo, da so plače prenizke. Mogoče, ampak 1. januarja bo prišel povišek za 190.000 zaposlenih v javnem sektorju in nekaj mesecev bi bilo mogoče treba počakati. Morda hočejo povedati, da so razmere za delo ali medsebojne razmere nevzdržne, da so šefi zoprni.

Morda pa imajo preprosto dovolj javnega sistema in se hočejo – tudi zdravniki – preizkusiti v zasebnem sektorju ali kot samozaposleni. Poleg sporočila, ki ga pošiljajo delodajalcu, pa želijo doseči še nekaj. Nekdanjega delodajalca želijo spraviti v težave, mogoče celo kaznovati.

Vse te skupinske odhode velja analizirati in se iz njih nečesa naučiti ter sistem popraviti, če je mogoče. Pogosto to ni mogoče, saj medsebojnih odnosov v službi (zavod, podjetje, šola) ne ureja nobena zakonodaja. Medsebojni odnosi so odvisni od posameznikov, ki so se znašli v kolektivu in, hočeš nočeš, delajo skupaj.