Sanacijo je treba vključiti v infrastrukturne izzive

Škoda zaradi vodne ujme je velika, končni znesek bo zanesljivo segel v sam vrh največjih infrastrukturnih projektov. Zato je še toliko bolj pomembno, da se je država loti sistematično in odpravo škode izkoristi tudi za odpravo administrativnih težav, ki sicer ustavljajo infrastrukturne projekte, sanacijo pa vključi v druge pomembnejše projekte. Od tega je namreč odvisno, kako hitro bomo odpravili posledice, kakšen bo strošek sanacije in kakšen bo učinek investiranih sredstev.

Ob večjih naravnih nesrečah v preteklosti je bila vedno težava tako počasno reševanje kot pomanjkanje sredstev. Slovenija lahko tokrat pričakuje izdatno evropsko pomoč. A vseeno se bo kmalu pojavila težava s pomanjkanjem sredstev, še posebej zaradi izredno velike trenutne državne porabe. Pritok finančnih sredstev in posledična sposobnost države, da hitro odpravi posledice, sta odvisna od tega, ali je ob tej nesreči sposobna prepoznati in rešiti težave, s katerimi se Slovenija pri naložbah spopada že leta, predvsem pa, ali je sposobna sanacijo povezati z drugimi dolgoročnimi izzivi.

Potem ko bo država vzpostavila osnovne infrastrukturne povezave, bo v gospodarskem pogledu njena ključna naloga sestaviti celovit načrt ukrepov odprave škode in jih vključiti v druge infrastrukturne in razvojne izzive. In ni težko uganiti, da bo eden največjih med njimi iskanje poti, da se vsi ti projekti pospešijo. Slovenija potrebuje več let zgolj za to, da začne razmišljati o večji naložbi, kaj šele, da pripravi dokumentacijo in začne investicijo.

Velike naravne nesreče so, zgodovinsko gledano, tudi priložnost, da posamezno območje, regija ali cela država naredi miselni premik in se gospodarsko razvije. Zato bo zelo pomembno, da se sanacijski ukrepi združijo s projekti, ki jih mora Slovenija izvesti zaradi pričakovanih podnebnih sprememb, podnebnega prehoda oziroma zahtev po zmanjšanju emisij, pa tudi z gospodarskimi in socialnimi cilji.

Zaščita podjetnikov in delavcev

Prva naloga bo vsekakor vzpostaviti prometne povezave in zakrpati električno omrežje, čim hitreje omogočiti normalno življenje prizadetih prebivalcev in delo gospodarstva. Del gospodarstva bo še tedne odpravljal posledice, preden bodo delovne razmere normalne. Država bi morala za ta podjetja in podjetnike po eni strani pripraviti finančno pomoč za odpravo škode, po drugi pa poskrbeti za socialno varnost zaposlenih v podjetjih, ki bodo imela moteno ali ustavljeno proizvodnjo.

Drugi sklop ukrepov je povezan s prizadetimi posamezniki. Ne gre zgolj za razmislek o morebitni finančni pomoči za sanacijo, ampak tudi za to, da kar nekaj ljudi ne bo moglo na delo, ker bo nujnejša odprava posledic doma. To pomeni na eni strani izgubo posameznikovega prihodka (v izgubi prihodka štejemo tudi koriščenje dopusta), na drugi strani pa težave podjetij zaradi povečane odsotnosti delavcev. Pri tem je treba opozoriti, da je z vidika podjetja precej nevarnejša od škode zaradi začasne prekinitve poslovanja izguba posla. Ta je namreč lahko trajna.

Upoštevanje podnebnih sprememb

Še bolj od kratkoročnih ukrepov bodo pomembni sanacijski ukrepi. Pri teh bo namreč ključno, da se ti čim bolj vključijo v razvojne načrte Slovenije. Pri porušenih mostovih bo na primer treba razmisliti, ali jih zgolj obnoviti, ali pa zgraditi povsem nov most, katerega konstrukcija bo prilagojena pričakovanim podnebnim spremembam in prometnim obremenitvam. Izziv ni povsem enoznačen. Kajti morda bo kje celo bolje postaviti konstrukcijsko enostavnejši most, ki pa ga je mogoče hitro obnoviti. V večini primerov bo sicer treba upoštevati predvidene spremembe na vodotoku zaradi urejanja protipoplavne zaščite in pa seveda pričakovano pogostejše izrazito povečanje pretoka. Toda problem, ki se bo pri takih rekonstrukcijah pogosto pojavil, je birokracija. Pomemben del ukrepov bo odprava birokratskih ovir in naravna nesreča je tudi priložnost, da se jih država dejansko zave in jih reši.

Vključitev podnebnih in razvojnih ciljev

Temeljit razmislek je nujen pri sanaciji električnega omrežja. Zaradi načrtov o zmanjšanju emisij se bodo namreč obremenitve omrežja v prihodnjem desetletju ne samo povečale, ampak močno spremenile. Električno omrežje prihodnosti bo zelo verjetno moralo biti zmogljivejše, odpornejše, a hkrati z manjšimi stroški vzdrževanja. Kjer bo treba električne vode postaviti na novo, bi zato investitor moral upoštevati tudi, da bo v nekaj letih večina gospodinjstev razmišljala o nakupu električnega avtomobila. Hudo narobe bi bilo, da bi bila takrat ovira slabo električno omrežje. Že zdaj so velike težave s postavljanjem strešnih sončnih elektrarn.

Širša funkcionalnost zaščite

Tretji del sanacije je povezan z zmanjšanjem škode ob podobnih dogodkih v prihodnosti. Gre seveda za protipoplavno zaščito, med drugim zadrževalnike. Tudi tu bo morala država o investicijah razmišljati širše. Lep primer so alpske regije Avstrije, Italije in še posebej Švice, ki imajo vrsto zajezitev, da upočasnijo spomladansko povodenj zaradi taljenja snega. Toda te zajezitve imajo širši namen, uporabljajo se tako za napajanje hidroelektrarn kot za namakanje površin v sušnih poletnih mesecih. Avstrija, na primer, ima na Muri postavljenih več kot 20 hidroelektrarn.