Joc Pečečnik prijatelju Franciju Pliberšku v spomin

Bil je garažer v pravem pomenu besede, kot si pravimo podjetniki, ki smo prve poslovne korake naredili v garaži ali za domačo mizo. Začel je z ničle, z idejo, da bi rad ustvaril uspešno poslovno zgodbo. V to je verjel in to tudi uresničil. Za uspehom podjetja MIK Celje stojijo Francijeva strast, pogum in neomajna predanost.

Franci je bil vizionar in ustanovni član našega kluba. V ideji, da se med seboj povežemo lastniki podjetij, je med prvimi prepoznal potencial in globlji smisel. Zelo dobro je razumel, da moramo podjetniki stopiti skupaj in narediti nekaj za našo Slovenijo, ki jo imamo radi.

Bilo je leto 2012, dve leti pred ustanovitvijo kluba. Spominjam se njegovega prvega pisma takratni vladi in sindikatom, kjer je brez dlake na jeziku povedal, kar je mislil. Sindikatom je očital, da se ne borijo za pravice delavcev, vladi pa, da ji ni uspelo vzpostaviti pravnega reda. V javnosti je sprožil pravi vihar. Franci se je znal oglasiti, ko je bilo treba neprijetne stvari povedati na glas, in zaradi tega sem ga vedno cenil.

Franci Pliberšek (1966–2024)

V spominu nam bo ostal kot velik promotor podjetniške kulture. Spodbujal je podjetništvo, inovacije in sodelovanje, vedno z mislijo na prihodnost in rast. Pri tem je ves čas ostajal stvaren. Če uporabim njegove lastne besede, ko je opisal vodilo svojega delovanja: »Po načelu ZKP – zdrave kmečke pameti sem se ravnal vseskozi na svoji poslovni poti in mu ostajam zvest še danes.« Kako dobro je razumel, da moramo danes delati za prihodnost, kaže tudi njegovo delo z zanamci: verjel je v mlade podjetnike in v njihove sveže ideje, pogosto jim je rekel: »Poskusi, samo dve možnosti sta: ali boš zmagal ali pa se boš kaj novega naučil.« To preprosto, a neizpodbitno podjetniško resnico je neprisiljeno prenašal na nove generacije, za podjetništvo pa mu je uspelo navdušiti tudi lastne otroke.

Ne morem spregledati njegovega občutka hvaležnosti in družbene odgovornosti. Kot podjetnik ni nikoli pozabil na okolje, ki mu je omogočilo uspeh. Številne otroke iz socialno ogroženih družin je prav Francijeva srčnost sploh prvič odpeljala na morje in jim podarila žarek upanja in vsaj nekaj dni tiste prave otroške brezskrbnosti. Znal je izkazati spoštovanje dobrim in uspešnim ljudem. S kakšnim žarom je v začetku letošnjega leta v našem klubskem podcastu razlagal o dr. Petru Novaku, svojem profesorju, ki ga je navdihnil za številne inovacije! V spomin na preminulega mentorja je postavil in lani odprl razvojni inštitut, ki je namenjen inoviranju za boljše življenje.

Gradnja skupnosti je bila Francijevo poslanstvo. Verjel je v sodelovanje, izmenjavo idej, znanost in napredek. Rad je imel Slovenijo in njene neštete potenciale. Prizadeval si je za promocijo naše lepe dežele, tudi z iniciativo Camino, v kateri je videl ogromen potencial in številne pozitivne učinke, kar je lepo opisal v svojem blogu. Spominjal se ga bom kot velikega ljubitelja narave in športnika. Gore in hribi so bili njegova strast in način, kako je polnil svojo notranjo moč. V tej najbolj pristni obliki stika z naravo je nadvse užival.

Ob koncu tega zapisa se moram vrniti v prvo polovico leta, ko sem se pripravljal na kandidaturo za nov mandat predsednika SBC – Kluba slovenskih podjetnikov. V ekipo bodočih sodelavcev, članov novega upravnega odbora kluba, sem povabil tudi Francija. Vedel sem, da nam lahko z idejami, znanjem in zagonom pomaga stvari v Sloveniji premakniti na bolje. Najprej je sprejel, pozneje pa se je opravičil in zahvalil za priložnost.

Dragi Franci, žal mi je, da ne bomo sodelovali. V klubu bi potrebovali tvojo energijo, ideje in zanos. Živel si polno in srčno. Hvala za tvoj prispevek podjetništvu, prijateljstvu, športu in skupnosti. Spominjali se te bomo kot dobrega človeka in iskrenega prijatelja.

Joc Pečečnik in prijatelji iz SBC – Kluba slovenskih podjetnikov