Podjetja se med seboj spodbujajo k ukrepom

Organizacije vse bolj prepoznavajo pomen trajnosti, razumejo, da je to nekaj pomembnega in da jo morajo začeti naslavljati. Številni pa še ne vedo, kako bi to delali. Spodbude za trajnostno naravnanost prihajajo iz medijev, od investitorjev in konkurence ter drugih podjetij, ki so korak naprej.

Martin Neureiter, svetovalec upravam, avtor priznane knjige o korporacijski družbeni odgovornosti in profesor na švicarskem Inštitutu St. Gallen, ki je tudi vodil ekipo 500 strokovnjakov pri pripravi standarda ISO 26000, o družbeni odgovornosti pravi, da podjetja hočejo posnemati druge, in razmišljajo: »Če so oni uvedli ta ukrep, ga moramo tudi mi.« Podjetja so lani na lestvico prioritet uvrščala družbeno odgovornost kar 20 odstotkov pogosteje kot v leto prej, kar se lahko primerja z digitalno transformacijo in inoviranjem. A ob teh podatkih Neureiter poudarja, da je tako vsaj na papirju, da je v anketah to družbeno pričakovan odgovor.



»Slabo bi bilo, če bi nekdo rekel, da družbene odgovornosti nima v agendi. Ampak v resnici je po mojih izkušnjah na tem področju opazen velik napredek. Ko pridem v podjetje kot svetovalec, mi ni treba več veliko pojasnjevati koncepta korporativne odgovornosti, s kratico imenovanega CSR. Ko si v preteklosti omenil CSR, ni bilo nič nenavadnega, če je nekdo pomislil, da govoriš o Češkoslovaški republiki. Vendar če pogledamo nekoliko globlje, se izkaže, da področje še vedno ni dobro razumljeno. Povezujejo ga s podnebnimi spremembami ali zmanjševanjem CO2, dejstvo pa je, da v številnih organizacijah to sploh ni njihov največji odtis,« opozarja Neureiter. Večina storitvenih dejavnosti, na primer, nima velikega vpliva CO2, ampak ker se ta nenehno pojavlja v medijih, imajo te organizacije načrt, kako ga bodo zmanjševale. Njihov resnični vpliv je verjetno pri zaposlenih, pri obravnavi pritožb strank in podobno. Tega ne vidijo nujno kot CSR.
 

Kadrovska postaja oddelek za organizacijsko kulturo

»Med mojimi 'ljubšimi' zapisi na marsikateri spletni strani podjetja je, da so njihovi zaposleni v srcu organizacije ali da so zaposleni najdragocenejše bogastvo. Da, veliko je takšnega besedičenja, ampak to je znak, da so na pravi poti. Včasih se je vse vrtelo okrog poslovanja, celo Nobelovo nagrado je bilo mogoče dobiti zaradi tega, zaposleni pa so bili samo strošek, zamenljivi, za vlagatelje pa je bila najboljša novica, ko je podjetje napovedalo odpuščanja. To se je zdaj spremenilo,« ugotavlja sogovornik. Spremenila se je vloga kadrovskih služb – včasih se preimenujejo v oddelek organizacijsko kulturo –, ki so prevzele skrb za razvoj zaposlenih. V pogojih, ko na trgu poteka ostra bitka za talente, jim je treba ponuditi nekaj, kar jih bo privabilo. Seveda pa še vedno obstajajo dinozavri, ki samo urejajo bolniške dopuste, a teh je vse manj. Pod črto vsesplošna razširjenost družbene odgovornosti ne vpliva na splošno kakovost, ampak tekmovalnost med podjetji na tem področju pripomore k temu, da se raven kakovosti povečuje.

Učinki uvajanja ukrepov trajnostnega razvoja so za podjetja dvoplastni. Kratkoročno prinašajo ugled, ki se ustvarja z marketingom, »ko pa začnejo bolje razumeti koncept in o njem začnejo resno razmišljati, so učinki zelo različni, od omejevanja različnih tveganj do večje zavzetosti zaposlenih, zvestobe strank, zaradi ukrepov družbene odgovornosti se ločujejo od konkurence, privlačnejši so za vlagatelje in tako dalje,« našteva Neureiter.
 

Začetek z analizo stanja

Na vprašanje, kateri so prvi koraki, ki jih morajo narediti podjetja, ki vstopajo na pot korporativne družbene odgovornosti, odgovarja, da je smiselno najprej opraviti analizo stanja. Številna podjetja ugotovijo, da ukrepi, ki jih že imajo, sodijo na področje CSR, ampak tega morda niso tako imenovali ali pa niso pomislili, da je to tako. Podobne izkušnje imajo tudi številne organizacije v Sloveniji, ki so se v zadnjem letu in pol odločile za pridobitev certifikata Družbeno odgovoren delodajalec, ki ga je skupaj s partnerji oblikoval Ekvilib inštitut, in se prav tako začne z analizo stanja.

Namen vzpostavitve certifikata je bil prav ozaveščanje delodajalcev na štirih področjih družbene odgovornosti do njihovih zaposlenih, in sicer medgeneracijsko sodelovanje, varnost in zdravje pri delu, usklajevanje službenega in zasebnega življenja ter celostno naslavljanje družbene odgovornosti s krepitvijo etičnih vrednot vodstva in zaposlenih s poudarkom na nediskriminaciji na delovnem mestu. Ker akcija poteka v okviru evropskega projekta, je certificiranje za sto organizacij z najmanj petimi zaposlenimi letos brezplačno, prijave pa še sprejemajo.

Neureiter pravi, da začetna analiza pokaže, kaj je pomembno za konkretno podjetje, saj imajo podjetja različne izzive, proizvodne organizacije imajo drugačen vpliv kot storitvene, majhna podjetja pa drugačnega od multinacionalk. Zato ni logično, da bi vsi sprejemali enake ukrepe. Smiselno je vplesti tudi zunanje deležnike, saj se pogosto izkaže, da je pogled na neko organizacijo od zunaj precej drugačen, kot meni sama o sebi. »Sledi odločilen korak, ki ločuje dobre organizacije od tistih, ki se v to podajajo zaradi marketinških učinkov. To je vključevanje ukrepov v splošno poslovno strategijo, tako da trajnost postane del vsakodnevnega poslovanja.«