Miran Goslar (1928–2024)

Miran Goslar je imel res prav vse, kar mora odlikovati gospodarskega stratega in vrhunskega menedžerja. To je ne nazadnje tudi logično, sicer mu ne bi uspela tako bleščeča poklicna kariera in njen vrhunec, odločilen razvojni cikel Mercatorja. Bil je predvsem strokovnjak in organizator. Pri strokovnih vprašanjih ekonomije, posebej pa financ, je bil tako nadpovprečen in tako doma, da se je z lahkoto kosal prav z vsakim. Imel je temeljito podlago v klasični izobrazbi, povezano z nadpovprečno inteligenco in razgledanostjo, da se je lahko brez posebne priprave lotil vsakega resnejšega strokovnega projekta. V nasprotju s tipičnimi politiki ni uporabljal preizkušenih floskul, fraz in obljub, temveč je vedno gradil na trdnih ekonomskih elementih in dejstvih in bil pri tem s svojo karizmo nenadkriljiv.

Rodil se je 5. januarja 1928 v Ljubljani in tu tudi diplomiral na Ekonomski fakulteti. Svoje menedžerske sposobnosti je prvič pokazal leta 1954, ko je postal direktor Medexa, leta 1959 pa direktor Slovenija vina. Sledilo je obdobje družbenopolitičnih funkcij, začenši z županstvom na občini Ljubljana Šiška v mandatu 1963–1967, v letih 1968–1974 pa je bil predsednik gospodarskega in potem republiškega zbora Skupščine Socialistične republike Slovenije.

Nato je samo za nekaj mesecev postal član Izvršnega sveta Skupščine SRS, ki mu je predsedoval Andrej Marinc, ko se je s preveč tržno-liberalnimi in v podporo razbremenjevanju gospodarstva usmerjenimi diskusijami zameril partijskemu vrhu. To je bila srečna okoliščina tudi zanj, ki je bil mnogo bolj menedžer kot politik, sploh pa za Mercator, ki so mu ga ponudili v vodenje.

Mercator je odločilni razvojni ciklus, v katerem je najprej prehitel takrat vodilnega slovenskega trgovca Emono, naredil pod Goslarjevo taktirko, ki je svojo najuspešnejšo funkcijo začel aprila 1975. Leta 1977 se je Mercator organiziral kot sestavljena organizacija združenega dela, združevalni procesi pa so dosegli vrhunec leta 1985, ko sta se združili dve največji sestavljeni organizaciji s tega področja v Sloveniji, SOZD Mercator in SOZD KIT. V njem so bili združeni potenciali velikega dela slovenske trgovine na debelo in drobno, živilskopredelovalne industrije, kmetijskih podjetij in zadrug. Prostorsko je Mercator z maloprodajno mrežo prekril skoraj celotno Slovenijo. Po celotnem prihodku največje slovensko in drugo največje podjetje v Jugoslaviji je združevalo 136 delovnih organizacij in tozdov, z okoli 16.000 zaposlenimi.

Pozneje se je v glavnem ukvarjal z dvema osrednjima strateškima vprašanjema ali stebroma, kot se je pogosto rad izrazil, in sicer, kako sistem lastniško, kapitalsko povezati, in kako prednosti trgovinske dejavnosti, kjer je vsak dan ogromno gotovinskega priliva, prek interne banke izkoristiti za finančne učinke. Tako je bila decembra 1989 med dotedanjimi tozdi in delovnimi organizacijami podpisana pogodba o ustanovitvi delniške družbe Poslovni sistem Mercator. To je pomenilo, da se je Goslarju posrečil izjemen, za slovenske razmere epohalen korak: vsi tozdi in delovne organizacije so del svojega kapitala prenesli na krovno družbo, s čemer je ta dobila upravljavske delnice. To je bila podlaga za lastninski program Mercatorja, ki je zelo preprosto in pregledno predvideval, da se 40 odstotkov družbenega kapitala prenese na sklade, 60 odstotkov pa nameni javni prodaji delnic. Javna prodaja delnic oktobra in novembra 1994 je po vrednosti kapitala veljala za največjo javno prodajo delnic v deželah vzhodne in srednje Evrope. S tem je Goslar zaokrožil življenjski opus: Mercator je ostal edini socialistični gigant v enem kosu, ki ni razpadel, z znanimi delničarji, kot tipičen koncern po zahodnem vzorcu.

Že 1986 je prejel daleč najprestižnejšo nagrado Gospodarske zbornice. Zaradi nespornega ugleda je imel v Gospodarski zbornici Slovenije in Združenju za trgovino vrsto pomembnih funkcij. Vez z njo je obdržal tudi po odhodu v pokoj, ko je postal eden glavnih motorjev za nastanek Združenja delodajalcev po vzoru razvitih tržnih ekonomij, in tudi njegov prvi predsednik.

V pokoj je odšel v začetku leta 1994 in bil prvi predsednik nadzornega sveta Mercatorja. Slednji je 2. oktobra 1997 razrešil upravo Živka Pregla in za predsednika uprave imenoval Zorana Jankovića, za člana pa Stanka Brodnjaka in Aleša Čerina, skladi pa so sklicali izredno skupščino delničarjev, razrešili celotni nadzorni svet z Goslarjem na čelu in imenovali novi nadzorni svet. Ta je v začetku leta 1998 upravo razširil z Jadranko Dakić in Marjanom Sedejem.

Z Miranom smo vseskozi ohranjali tesne, prijateljske stike, saj so nam njegovi pogledi in nasveti prišli še kako prav, posebno, ko nam je postavljal ogledalo.

Maja 2009 je bil imenovan za častnega meščana Ljubljane, v drugi polovici leta 2011 pa je bil eden od pobudnikov za ustanovitev Pozitivne Slovenije in je pomembno prispeval k zmagi na volitvah te stranke decembra 2011.

Do zadnjega mu bistrost uma in zanimanje za dogajanja v politiki in družbi niso usahnili, v krogu ljubeče družine pa je odšel kot izpolnjen in srečen mož.

V imenu njegovega najboljšega moštva zapisal Aleš Čerin