Menedžer prihodnosti mora biti osredotočen na zaposlene

Ljubljana – Medijska hiša Delo in Združenje Manager letos začenjata partnerstvo v projektu Pogled 2019: Ekonomska politika Slovenije in družbena blaginja, v okviru katerega bo 6. decembra na Ekonomski fakulteti v Ljubljani potekal tudi poslovni dogodek. Na njem bodo med drugim razpravljali o vlogi menedžmenta v izzivih družbenega napredka v Sloveniji in EU.

Prihodnost bo namreč v znamenju pametnih tehnologij in storitev, tehnološke spremembe pa vplivajo na razvoj vsakega podjetja in s tem tudi na delovna mesta. Če smo bili nekoč bolj osredotočeni na procesno vodenje, ki v ospredje razvoja organizacije postavlja produkt in storitev, mora biti danes menedžer osredotočen na svoje zaposlene. »Vedno znova poudarjamo sodelovanje in odločanje znotraj timov, cilj vsakega menedžerja pa mora biti, da ustvari organizacijo odgovornih in opolnomočenih posameznikov, ki znajo razmišljati tudi strateško,« poudarja izvršna direktorica Združenja Manager (ZM) Saša Mrak.

Obenem dodaja, da organiziranost in s tem vodenje vedno manj temeljita na funkcijah in procesih, saj se v ospredje postavljajo odnosi in vloga posameznika. Zato tudi spodbujanje raznolikosti, ki jo v ospredje postavlja tudi EU, ni modna muha, ampak nujnost. »Tak način dela, vodenja in organiziranosti pomeni vključevanje različnih posameznikov v vseh pogledih – od nacionalnosti, starosti (priča smo kar petim generacijam na delovnem mestu) do izjemno raznolikih kultur, ki jih prinaša globalizacija.« Vključevanje pomeni najti posameznikove prednosti in mu zagotoviti možnost in okolje, da jih razvija, saj bo s tem pridobilo tudi podjetje.



V odločanje bo vključenih vedno več zaposlenih, poudarek razvoja bo na potrebah uporabnikov. Ključni vir razvoja bodo multidisciplinarni timi, v katerih bo odnos vodstva z zaposlenimi temeljil na tem, da vsak prispeva po svojih močeh z več sodelovanja, ne pa da zgolj upošteva navodila, navaja Saša Mrak in dodaja, da opolnomočenje zaposlenih hkrati prinaša odgovornost, a daje ljudem svobodo ustvarjanja in inoviranja. »Na koncu so še vedno pomembni rezultati in razvoj.«

Najuspešnejši vodje usmerjeni v prihodnost

Najuspešnejši vodje so tisti, ki imajo odprt um, so usmerjeni v spremembe, radovedni in kreativni. »Vodje prihodnosti so tisti, ki imajo razvite čute, s katerimi več vidijo, več slišijo, več vohajo, več čutijo. V času nenehnih sprememb na področju tehnologije in neskončnih količin podatkov postaja desna stran možganov vse pomembnejša. V pametnih organizacijah, ki imajo pametne platforme in omrežja, so komunikacijske sposobnosti za uspešnega vodjo osnova,« pa meni dr. Danica Purg, predsednica in dekanja IEDC – Poslovne šole Bled. Delovno okolje mora po njenih besedah stimulirati zaposlene, da so pripravljeni na nenehne spremembe, so kreativni in prispevajo k iskanju novih rešitev.



»Rutinska dela bodo zamenjali roboti in programi. Enako velja tudi za strokovne poklice. To je primarna naloga podjetij. Država lahko pomaga zagotoviti razmere z vlaganjem v raziskave in izobraževanje.« Digitalizacija zahteva od menedžerjev predvsem aktivacijo kreativnega potenciala zaposlenih s sodobnimi metodami in tehnikami vodenja. Inovativnost pa bo, kot pravi visokošolski učitelj na Fakulteti za organizacijske vede Univerze v Mariboru prof. dr. Jure Kovač, poleg digitalne zrelosti podjetij ključna konkurenčna prednost podjetij v prihajajoči digitalni dobi.

Vodja se mora, kot menijo v podjetju Eles, zgledovati po najuspešnejših, biti čustveno zelo inteligenten, iskati najboljše možne sodelavce, biti mora zmožen priznati podrejenim, da so njihovi predlogi dobri, in imeti pogum za pravočasno sprejemanje ključnih odločitev ne glede na možne osebne posledice zaradi nestrinjanja določenih zunanjih deležnikov.

Sicer pa je naloga menedžerja, kot pravi Saša Mrak, ustvarjati okolje, v katerem si bomo upali delati tudi napake, a ne iz malomarnosti, temveč napake, ki so del procesa raziskovanja, razvoja in inoviranja. Zato v opis spričevala odličnosti menedžerja sodi tudi, ali opogumlja svoje sodelavce za to, da si upajo poskušati, se učiti in s tem tudi napredovati ter se razvijati, pri čemer je najmočnejše orodje vodenja zgled. Na drugi strani se mora vsak med nami kot posameznik truditi, da prestopa iz cone udobja, se oglasi z idejo, si prizadeva, da je ta slišana in se zanjo zavzema, da jo pripelje v življenje. Veliko dela na sebi nas čaka in zato je vseživljenjsko učenje tako pomembno.

Delovna mesta prihodnosti

Da nikjer, tudi v Sloveniji, izobraževanje, akademski in poslovni svet niso pripravljeni na hitrost sprememb na področju dela in profesij, še meni Danica Purg in dodaja, da bomo morali vložiti veliko truda v raziskovanje in izobraževanje profesorjev v prihodnosti. »Če je res, da je umetna inteligenca odločilna za pozicioniranje države ali regije v prihodnosti, potem je nujno, da investiramo v ljudi in metode, ki bodo izobraževali generacije za prihodnost.«

Če pogledamo kompetence prihodnosti, ki jih navaja tudi Svetovni gospodarski forum, lahko korenitost sprememb po besedah Mrakove ponazorimo s primeri: kreativnost bo ena najbolj zaželenih kompetenc, medtem ko se bo pomen pogajanja in fleksibilnosti odločanja do leta 2020 zmanjšal, saj bomo za to imeli oziroma ponekod že imamo umetno inteligenco. Bo pa zato prišla še bolj v ospredje čustvena inteligenca. Usvajanje znanja se začne doma in v šolstvu, zato se mora tudi to temu prilagajati. Kar lahko ponudi gospodarstvo, je več povezovanja, prakse, testiranja in inoviranja že v fazi šolanja oseb, še pravi izvršna direktorica ZM.



Znanja in kompetence, ki jih bodo diplomanti novega visokošolskega strokovnega študijskega programa prve stopnje Krizni menedžment na Fakulteti za organizacijske vede UM lahko implementirali na svojih kariernih poteh, pa bodo zapolnili vrzel, ki v tem trenutku obstaja na pomembnem področju upravljanja organizacij in širših družbenih vprašanj obvladovanja negotovosti in tveganj. Kot poudarja izredna profesorica in prodekanja za izobraževalno dejavnost na FOV UM dr. Polona Šprajc, je študijski program, v katerega bodo vpisali 25 študentov, namenjen mikro in malim podjetjem, gospodarskim družbam, nevladnim organizacijam in vladnemu sektorju. Eden izmed ciljev programa je tudi izobraziti študente za pridobivanje menedžerskih kompetenc (oblikovanje strategij, postavitev ciljev, upravljanje operacij, upravljanje informacij, upravljanje ljudi in drugih virov) ter osebnih kompetenc (profesionalni razvoj, psihična in fizična kondicija, socialne veščine, samoobvladovanje).

V iskanju talentov

Veliko podjetij po mnenju Danice Purg vidi problem, ko se zave, da gre za vojno za talente na mednarodni ali globalni ravni, in nimajo razvitih pravih orodij za notranje in zunanje iskanje talentov kot tudi ne za razvoj talentov. »Če bi vsako podjetje analiziralo, koliko talenta potrebujejo za nova delovna mesta in za zamenjavo menedžerjev in vodij v prihajajočih letih, bi bila ta tema visoko na prioritetni listi,« še pravi dekanja IEDC.

Po besedah Polone Šprajc bo teža vpisa na univerzitetne študijske programe, ki zagotavljajo nova znanja, zato vzpostavljala tudi zahteve po večji selekciji dijakov, ki na študijskih programih lahko premagujejo vedno bolj pomembne in potrebne ledene gore raziskovalnih in razvojnih dosežkov. Zaradi razvoja tehnologije in drugih razvojnih imperativov družbe je razvoj kompetenc v povezavi s konkurenčnostjo posameznika, organizacij in družbe nekaj samoumevnega. »Trendi, ki jih zaznavamo na trgu dela, neizogibno prispevajo k drugačnim zaposlitvenim priložnostim za mlajše in starejše. V Sloveniji je neuravnoteženost med izobraževalnim sistemom in trgom dela še vedno zaznana in ena večjih v Evropi. Zaradi hitrih sprememb v vsebini in kapaciteti delovnih mest naj bi se spodbujalo predvsem splošne kompetence, ki omogočajo hitrejše spremembe v dimenzijah dela,« še meni Polona Šprajc. In dodaja, da bo v prihodnosti vsakdo moral zelo natančno poznati svoje kompetence in se v času, ki ga bo imel na razpolago, odzvati na potrebe, ki se bodo pojavile v okolju.



Kot pravi izvršna direktorica ZM Saša Mrak, pa je spodbudno, da se razmerje med poklicnim in splošnim izobraževanjem spreminja v prid povečanju števila tistih, ki se odločajo za poklicno. Prav tako moramo še naprej spodbujati vajeništvo kot tudi kadrovske štipendije in iskati druge načine, da podjetje čim prej stopi v stik z mladimi. »S tem možnosti za uspeh dobijo oboji: mladi, ker se lahko dovolj zgodaj vključijo v razvojne procese, in podjetje, ki lahko razvija kader prihodnosti in s tem pravočasno zapolni vrzel med kompetencami, ki jih potrebuje, in tistimi, ki so na trgu, a mu ne ustrezajo.«

Ali Žerdin, urednik Sobotne priloge Dela,  se je pri razpravi o družbenem napredku, blaginji in prosvetljenem voditeljstvu ozrl v zgodovino ter se pri tem ozrl na metaforo Gambita, žrtvujemo material/figuro, da dobimo pozicijsko prednost. Spomnil je na Chicago in dejstvo, da je bil 7 let po spopadu med delavci in policijo ustanovljen National Civic Federation (NCF) kot forum dialoga med kapitalom, delom in javno-akademsko v letu 1900. Ustanovitev NCF je začetek prosvetljene gospodarske elite. Gospodarska elita sicer še vedno zasleduje lastne interese, vendar to počne na prosvetljen način, ko misli na dolgoročne koristi gospodarstva kot celote, ne pa le na kratkoročne koristi posamične korporacije.

Žerdin je pojasnil, kaj je prosvetljena gospodarska elita razumela. In sicer, da je revolucija realna nevarnost (Chicago 1886), da socialni dialog zmanjšuje nevarnost revolucije, da produkcija potrebuje potrošnika, zaradi česar mora biti delavec dovolj plačan, da bo tudi potrošnik. Razumela je tudi, da socialna država ni nujno zlo, da produkcija potrebuje družbeno reprodukcijo, to pomeni vlaganje v izobraževanje delovne sile in da so potrebne socialne pravice (bolniške, pokojnine). Zatem je navedel nekaj oseb, ki so jih v začetku 20. stoletja »zmerjali z besedo tajkuni« in ki so potem prešli od tajkuna do filantropa: to so John Davison Rockefeller Jr., sin naftnega mogotca, ki je skupaj z ženo postavil muzej sodobne umetnosti MoMA, pa Andrew Carnegie (jeklarstvo, železnice), ki je  vložil v 2500 knjižnic, tudi v beograjsko knjižnico; pa George F. Baker, ki je investiral v izobraževanje, Harvard Bussines School.

V 30. letih je nastopila kriza, Franklin D. Roosevelt je zato sklenil narediti New Deal. Ta je bil možen, ker ga je podprl prosvetljeni del gospodarske elite, zbran v Business Advisory Council. Prosvetljeni del menedžmenta so direktorji, ki imajo boljši pregled nad celotno sliko, to pa zato, ker sedijo v večih upravnih odborih. Dolgoročno je koncept države blaginje celotni zahodni civilizaciji prinesel tri desetletja neslutenega napredka- In tudi ko so se stvari zalomile, je leta 1983 v obdobju rekordnega računskega primanjkljaja v ZDA, organizacija Business Roundtable sprejela priporočilo, naj vlada dvigne davke, da prepreči zlom. V 21. stoletju pa imamo težavo, ker v centru svetovnega kapitalizma leta 1983 tega priporočila o dvigu davkov ne sprejme.

Kaj pa Slovenija? Ob višjih investicijah v znanstveno oz. visokošolsko sfero bi bil razvojni preboj močnejši, meni Žerdin. In dodal, da bi koalicija kreativnih in inovativnih nas lahko z raketo ponesla naprej.